2026-06-05T16:36:22Zhttp://nukoai.nuk.uni-lj.si:8089/repox/OAIHandler

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:350e248e-a926-4184-b837-b864fb58367f2024-11-04Kamra_album

Tako so me vzeli v svojo sredo ... #KAMRA:332186 žlahta, diploma Po 2. svetovni vojni Tako so me vzeli v svojo sredo strici in tete, bratranci in sestrične, vsa žlahta po mamini strani,  jeseni 1961, ob moji univerzitetni diplomi. Povabili so me na mamin dom v Knežak.  Fotografirali smo se na Matetovmi brjáči. Obdarili so me in pogostili smo se. S ponosom so mi povedali, da vse to zato, ker da  sem prvi njihovega rodu dosegel visokošolsko izobrazbo.  –  In bilo je res. Kljub predvojni imovitosti prednikov  in veliki družini, saj je mama imela še 13 bratov in sestrá. Kmalu za mano sta diplomirala še dva, prvi na elekto-, drugi na strojni fakulteti, a take slovesnosti ni bilo več. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:15378c96-fb2e-4d08-ad77-db6af427d3ca2024-11-04Kamra_album

Balinanje - edin šport na vasi #KAMRA:332340 balinanje, šport, nedelja Po 2. svetovni vojni Še sredi prejšnjega stoletja je bilo balinanje edini šport  na vasi. Tako tudi v Zagorju na Pivki. Zvečine se je dogajalo ob nedeljskih popoldnevih, navadno pa se je začelo že po deseti maši, okrog enajstih. Povezano je bilo z gostilnami, ki so premogle skromne balince-balinplace.  Kjer jih ni bilo, je šlo tudi brez njih, kar po vaških borjáčih in ulicah gor in dol. Kugle so bile okorne, lesene, doma narejene; posebnopa so bile cenjene rožičevke, narejene iz trdega rožičevega lesa. Igralo se je brez kompliciranih pravil, zmagala je tista dvo- do štiričlanskaskupina, ki je prej pridelala 21 puntov. Glasna odobravanje so dobivali tisti, ki so znali  kuglo bolj približati balinčku, predvideti tudi, kam jo zagnati, da ji bo neraven teren pomagal k balincu. Sloveli so pa tisti, ki so bili dobri tolkači, ki so le poredkoma falili.Prtído se je igralo za liter vina. Spremljalo jo je dosti radovednežev, ki so dogajanje hrupno kibicirali. Tudi igralci so postajali po drugi ali tretji prtídi, se pravi po drugem ali tretjem litru, vse zgovornejši in vse glasnejši. Pa se je večkrat zgodilo, da so se doma skrbno pripravljene nedeljske južne ohladile in skazile. Gospodinje so vile roke, tudi  ob izkušnji, da bo doma spet direndaj. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:23daa35a-66cf-4084-9dbc-906342d5c44d2024-11-04Kamra_album

Preoblekli so kočo na Snežniku, 1985 #KAMRA:332358 Snežnik, Koča, fasada Po 2. svetovni vojni Planinska koča na Velikem Snežniku v višini 1796 m je izpostavljena mnogim vremenskim spremembam, nihanjem temperature, snegu in ledu ter močnim vetrovom. Že leta 1977 smo jo izolirali tudi zunaj z darovanimi salonitnimi ploščami iz »druge roke«, da bi ubranili vsaj namakanje zidov. Bilo je opravljeno veliko delo, prenos 1.200 strešnikov na Snežnik in njihova montaža v stari betonski omet, o čemer bi planinski prijatelj Janko Muha znal dosti povedati. Obilno in težaško delo pa žal ni dalo željenih rezultatov. Strešniki so pokali, sneg in dež sta našla vsako luknjico. Koča je bila dober del leta vklenjena v led. Zato smo se v letu 1985 odločili, da celotno fasado prekrijemo s Trimo ploščami. Plošče nam je na sam vrh Snežnika pripeljal helikopter in nam bistveno olajšal delo. Planinska ekipa iz tovarne Lesonit, ki jo je vodil Hinko Poročnik, nam je v nekaj akcijah odstranila stare salonitke, nove izolirane plošče pritrdila na fasado in opravila tudi potrebna kleparska dela. Na novo zaščitena snežniška koča je tako že prvo jesen in zimo dočakala v novi preobleki. In sedaj že trideset let varuje pred dežjem in mrazom vse, ki se zatekajo vanjo.Na sliki skupina snežniških udarnikov pri nameščanju zaščitnih plošč na fasado Koče na Snežniku dne 30. avgusta 1985: Nekatere prepoznamo: z leve Boris Čekada, Boris Prosen, Danilo Logar, Ivanka Brožič snežniška kuharica, vodja ekipe Hinko Poročnik, Franc Premc, Goran Mateta, Jože Štemberger (na lestvi). Nad vrati: nn, Jadran Kocijančič in Slavko Fabec. V vpisno knjigo Koče na Snežniku sem tega dne zapisal: »Z zaključnimi deli na fasadi Zavetišča na Snežniku – pomembnim delovnim uspehom delovne skupine DO Lesonit, bistriški planinci proslavljamo 40-letnico obnovitve organiziranega  dela v svobodni domovini. 30. 8. 1945-30. 8. 1985. Svobodnemu Snežniku zvesti planinci in občani Ilirske Bistrice. Za PD Snežnik Vojko Čeligoj.«(vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:5d9e6e2c-61f4-4d2e-aadc-1a71e8372dd42024-11-04Kamra_album

Pionir - podpis pogodbe #KAMRA:332544 SGP Pionir Novo mesto Sestanki Pogostitve 20. stoletje Na fotografiji je generalni direktor Pionirja g. Guštin s sodelavci na praznovanju ob podpsu pogodbe. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:e8b5c82b-7acc-480a-8d8f-d78f3cad63eb2024-11-04Kamra_album

Avstroogrski vojak Vincenc Supanič #KAMRA:330743 1. svetovna vojna S križcem označen vojak je Vincec Supanič, sicer strojevodja iz Rimskih Toplic. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:9599897f-9868-46a7-95de-c13c3246cda32024-11-04Kamra_album

Obisk Dedka Mraza v Kopru #KAMRA:331620 Po 2. svetovni vojni Sindikata Osrednje knjižnice Srečka Vilharja in Radia Koper sta priredila obisk za otroke knjižničarjev. Dedek Mraz je otroke obdaril v prostorih Radia Koper. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:9d6f3b46-d3e1-472e-93cf-e2b989e139d32024-11-04Kamra_album

Stoletnik Albin Pogačnik, vrhunski numizmatik #KAMRA:332330 Pogačnik, numizmatika, Grgić Po 2. svetovni vojni Albin Pogačnik, (1915 – 2014) častni predsednik Numizmatičnega društva Slovenije, Numizmatične zveze Madžarske in nosilec priznanj mnogih evropskih numizmatičnih ustanov in muzejev, je bil velik prijatelj tudi našega Primorskega numizmatičnega društva v Ilirski Bistrici. Dejavnost našega društva je spremljal vsa leta od ustanovitve. Prihajal je v Ilirsko Bistrico in nam je bil vedno pripravljen svetovati in vzpodbujati društveno delo. Bili smo na mnogih njegovih numizmatičnih razstavah in gostje v njegovem domu. Njegovo posebno raziskovalno področje je bilo denarništvo na območju Slovenije, Avstrije in Madžarske. O tem je napisal več knjig in študij. Njegova zadnja knjiga: »Srednjeveške kovnice na Slovenskem« je vsekakor temeljno delo s področja slovenske numizmatike.Že pred dvajsetimi leti smo ga imenovali za častnega člana društva, ob 40. letnici društva pa smo mu podelili društveno častno medaljo.Tedaj se nam je oglasil celo z dvema pismima, v prvem čestita društvu za 40-letnico, v drugem se zahvaljuje za poslano medaljo. Takole pravi:»… najlepša hvala za čudovito darilo, srebrno spominsko medaljo, ki slavi 40-letnico Primorskega numizmatičnega društva. Ponosno plava na njej znak Vašega društva, starogrška ladjica,  ki kaže in obeta srečno in bogato nadaljevanje in širitve društva …« Na sliki, z obiska pri g. Albinu Pogačniku na njegovem domu v Kranju, 1. maja 2013.  S Tijobom Grgićem in občudovala njegovo živahnost in obsežno znanje srednjeveške in antične numizmatike. Z zanimanjem je pregledal Grgićevo zbirko in komentiral posamezne kovance.  G. Albin Pogačnik je obiskal bistriške numizmatike še dva meseca pred svojo smrtjo. Pogreba v Kranju se je udeležila tudi društvena delegacija s predsednikom Vilijem Gombačem. (vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a3daf81a-1e82-4b3b-a67b-8e7d9f3b60bd2024-11-04Kamra_album

Dijakinje šiviljske šole v Ilirski Bistrici, 1957 #KAMRA:332374 Šiviljska šola v Ilirski Bistrici,1957 Po 2. svetovni vojni Joj, koliko bodočih šivilj. Mladostno veselo so se dijakinje postavile pred fotografski aparat, med provizorijem kjer so imele šolske prostore ter občinsko stavbo.Sredi slike je vodja šole Stano Colja na njegovi desni mojstrici, prva je mojstrica s Pohorja, druga mojstrica Regina Lenarčič. Na njegovi levi so pomočnice: Štefanija Oblak, Ivanka Slavec, Vera Prosen, Rozivana, Eva, Iva Primc in Sonja Čeligoj. Šola je okrog leta 1960 presahnila. (vč)   Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c680f80c-518f-4241-89f3-9c6ae3611c272024-11-04Kamra_album

Leta tečejo, 30-letnica mature 5.a razreda, 1987 #KAMRA:332606 Obletnica mature, 30 let, učiteljišče, Hotel slon Po 2. svetovni vojni  Trideset letnico mature na ljubljanskem učiteljišču smo tudi dijaki nekdanjega 5. a razreda primerno proslavili. Tokrat kar v Hotelu slon. Žal je šest sošolcev manjkalo, prišli pa so skoraj vsi povabljeni profesorji; sedijo, v sredi razrednik ak. kipar prof. Jakob Bazelj, za njim v beli majici prof. Mirko Baumgartner-Bongi, prof. Marija Jeja Jamar, prof. Danica Golli in prof. Vlada Rustja.Življenje nas je krepko »razmetalo« po vsej Sloveniji in natrosilo številne pedagoške, pa tudi življenske izkušnje.Naš 5. a razred je bil vedno nekaj posebnega. Ker smo bili deležni kakšne šolske reforme preveč, smo se znašli v Ljubljani že s 13-leti, obiskovali smo celo še pripravljalnico pred prvim letnikom in tako  podaljšali šolanje na polnih šest let.Leta šolanja na učiteljišču so nas dobro povezala in sošolci 5. a razreda se redno srečujemo vsa ta leta, do današnjih dni. (Foto V.Čeligoj, 133/vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:0abca742-f70a-4c62-9d3c-7f2f484feccd2024-11-04Kamra_album

Zeleni Jurij v Črnomlju #KAMRA:331578 Zeleni Jurij Bela krajina Narodne noše Črnomelj Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Sprevod zelenega jurija v Črnomlju leta 1938. Pri črnomaljskem jurjevanju se je na jurjevo mladina zbrala na Gričku. Izbranega mladeniča so odeli v sveže zelenje in je predstavljal Zelenega Jurija. Dekleta so v tem času okrasila mlado brezo s pisanimi trakovi in rožami. Nato se je skupina napotila v mestno jedro. Na čelu so stopali fantje, ki so piskali na frule in trobili na tule. S tem so simbolično odganjali zle sile, ki so hotele preprečiti prihod pomladi. Za njimi so vodili Zelenega Jurija, ki so ga peljali k reki in zeleni koš vrgli v reko. S tem je bil obred končan. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:6fe8df5b-25cd-4ac1-aafe-7f024213f3412024-11-04Kamra_album

Domen Bolha #KAMRA:331042 Maistrovi borci boji za severno mejo avstro-ogrski vojaki Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Domen Bolha (Završe nad Hudo Luknjo) kot avstro-ogrski vojak in Maistrov borec. Bil svak tudi Maistrovega borca Franca Herlaha. Viktor Legnar, sin njegove sestre Terezije Bolhe, poročene Legnar. Viktor Legnar je bil pokojni mož moje še živeče tete Marice Legnar (1942-), rojene Uplaznik. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:9254d4dd-1f89-40f3-8195-7ac534e76e492024-11-04Kamra_album

4.d razred Gimnazije Celje v šolskem letu 1970/71 #KAMRA:331924 20. stoletje 4.d razred dijakov celjske gimnazije pri predvojaški vzgoji v šolskem letu 1970/71 Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:420b3fff-2a6c-49f8-82d2-f852d376bfef2024-11-04Kamra_album

Voznik ozkotirne lokomotive #KAMRA:332027 Po 2. svetovni vojni Uranič Franc -voznik ozkotirne lokomotive – Kotredež leto1952 Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:88a7d078-eaa4-4e5c-90de-32f9201201652024-11-04Kamra_album

Spomenik žrtvam vojne v Črnomlju #KAMRA:331566 Spomeniki Prva svetovna vojna Črnomelj Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Spomenik Človek glej padlim Belokranjcem v prvi svetovni vojni. Spomenik stoji v bližini šole (današnja OŠ Mirana Jarca), ob Kolodvorski ulici v Črnomlju. Na kamniti steni z imeni padlih je vgrajen bronast relief kiparja F. Goršeta. Pod njim je plošča, posvečena dvema udeležencema upora v Judenburgu. Spomenik je bil postavljen 1938, plošča dodana 1979. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:8a3500ce-a15f-4478-8032-5afbad8e15fe2024-11-04Kamra_album

Avtobus med Klano in Ilirsko Bistrico, 1933 #KAMRA:332124 Avtobus na relaciji Klana- Ilirska Bistrica Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Osmega marca 1933 so odprli redno avtobusno povezavo med Klano, danes na Hrvaškem in Ilirsko Bistrico. Pomemben dogodek je pospremil tudi klanski župnik Ivan Koruza, ki je avtobus in prve potnike blagoslovil. Na dvajset kilometrov dolgi razdalji se je avtobus ustavil in pobiral potnike tudi iz vasi  Sušak, Zabiče, Jablanica, Vrbica, Vrbovo in Jasen. Avtobus je bil posebej dobrodošel delavcem, ki so bili zaposleni v ilirsko-bistriških podjetjih pa tudi za one, ki so iz Ilirske Bistrice vozili na delo dalje do Trsta. Avtobus se je zvečer vračal.Cesta je bila slaba in polna ovinkov posebej med Klano in Sušakom. Še danes se starejši nasmihajo besedam, ko je voznik avtobusa Italijan preklinjal številne ovinke: »… mille curve«! Kar so slovenski in hrvaški potniki  razumeli po svoje! S kapitulacijo Italije je pobralo tudi avtobus. Cesto so še popravljali v skupni državi, danes jo prečka državna meja in žal še ni dočakala asfalta. Tudi obljubljenega mednarodnega prehoda noče biti. Za kar sta se zavzemala ob zadnja poslanca v parlamentu RS. Novi državi sta povsem pozabili na dogovor in obljube. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:eb4016f0-1b7a-4264-9725-7affb1b1d23e2024-11-04Kamra_album

Izolske veslačice v Londonu #KAMRA:330654 evropsko prvenstvo veslaško tekmovanje regata Po 2. svetovni vojni Evropsko veslaško prvenstvo v Londonu, 1960. Jugoslovansko zastavo zastopajo Libera Pavlič (roj. Bernetič), Marica Leban (roj. Radman), Zlatka Jerončič (roj. Poženel), Milena Slavič (roj. Žorž) in Mira Pahor (roj. Ipsa), ženska ekipa v četvercu s krmarjem veslaškega kluba Argo izola. Fotografija je posneta na ladji, na poti na angleško celino. Spremlja jih prof. Jože Cilenšek, da bi jim med drugim pomagal s prevajanjem angleškega jezika. Tekmovalke so tistega leta v ostri evropski konkurenci za las zgrešile medaljo in na koncu osvojile nehvaležno četrto mesto. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:b18b75c2-e240-4425-823c-cfef5f9f59cd2024-11-04Kamra_album

Parni stroj - poganjalec mlatilnice #KAMRA:331434 tehnologija stroji za kmečka opravila mlatilnica parni stroj Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Ponosen lastnik Karel Berke ml. iz Šalovcev ter ostali sorodniki zraven takrat zelo pomembne pridobitve pri mlatenju žita. Gre namreč za parni stroj, ki je poganjal mlatilnico, kupljen pa je bil nekje na Madžarskem okrog leta 1940. Karel Berke je tako s svojim strojem in mlatilnico v času žetve obiskoval kmete v svoji in okoliških vaseh, da so lahko lažje pospravili žita oziroma pridelke pod svoje strehe. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:b665034d-0eef-4ebd-b916-cf99495de9ba2024-11-04Kamra_album

Ob tekmi koscev in grabljic v Šentjanžu (Vinska Gora pri Velenju) leta 1958 #KAMRA:331614 kmetje kmečko delo kosci grabljice tekme Po 2. svetovni vojni Na levi na traktorju Emil Glušič (po domače Miklavžekov) in na desni na traktorju je Berč Pušnik (po domače Alekšev), umrl v velenjskem rudniku v rudarski nesreči okrog 1975. Ostali: Miran Lesjak (po domače Antonov), Marica Legnar (po domače Bočeva), Mehačeva Justi, Jože Cvikl (po domače Golakov), Oto Vanovšek (po domače Trnovškov), Irena Rednak (po domače Miklavžekova) in Vili Drev. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:880f2652-a129-4cf1-be79-90a3e9e94f592024-11-04Kamra_album

Slovenski pevski zbor v Bileći, 1958 #KAMRA:331999 Kadrovski rok, vojaška šola, slovenski pevski zbor Po 2. svetovni vojni Skozi Bileško vojašnico, kjer je delovala šola pešadijskih rezervnih oficirjev, je šlo na stotine slovenskih fantov. V “XV. klasi” smo se slovenski fantje organizirali in ustanovili pevski zbor, saj je bilo med nami mnogo dobrih pevcev tudi iz vrst študentskega pevskega zbora Vinka Vodopivca. Mnogi pa smo se poznali tudi še iz srednješolskih časov v Ljubljani ali celo bili sošolci. Naš dirigent je bil znani glasbenik Danilo Čadež, stoji sredi slike.  Nastopali smo na vojaških proslavah v vojašnici in v mestu Bileća. Bili smo deležni mnogih pohval. Da bi se izognili očitku, “da se grupiramo na nacionalni osnovi” smo pristali na petje v “jugoslovanskem pevskem zboru”. Po spominu so v pevskem zboru sodelovali še Evgen Prinčič, Branko Pepel, Ignac Regovič, Stane Grgič, Stojan Perhavec, Jurij Kunaver in drugi. Fotografija je bila posneta 26. dec. 1958. Na 45. obletnico se nas je zbralo sedem pevcev in skupaj z dirigentom Danilom Čadežem imeli še zadnje pevske vaje v Operni kleti v Ljubljani.  V. Č. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:7ad38abe-12b1-4900-aa97-e08a0b66c70c2024-11-04Kamra_album

Izkaznica Antona Czmyra o pripadnosti Gorskemu topniškemu polku. #KAMRA:330986 prva svetovna vojna Avstro-Ogrski vojaki vojaška knjižica 1. svetovna vojna Anton Czmyr, rojen l. 1888 v Chodorovu v okraju Bibrka (Galicija), je bil vojni obveznik od 1909 in pripadnik topniške baterije št. 1 Gorskega topniškega polka št. 11. Polk je bil ustanovljen leta 1913 in je sodil v XI. armadno skupino vojaštva iz okraja Lvov. Štab in divizija havbic je imela sedež v Sarajevu, topniška divizija pa v Foči. Poveljeval jim je polkovnik Ferdinand WiederspergervonWiedersperg. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:14a4919b-e6ae-418f-9760-8edb69c771bf2024-11-04Kamra_album

Gostilna Turk v Murski Soboti pred 2. svetovno vojno #KAMRA:332076 gostilne, restavracije Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Na fotografiji je del gostilne Josipa Turka iz Murske Sobote, ki je bila na križišču današnje Slovenske in Slomškove ulice. Stavba danes ne stoji več.   Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:f4e5531c-111a-4f9f-a8f4-e039ec2053b32024-11-04Kamra_album

8 cm granata predelana v laterno. #KAMRA:331265 1. svetovna vojna 8 cm granata predelana v laterno. Vojaki so si čas med boji zapolnili z razvijanjem ročnih spretnosti. Izdelek Franca Završnika. Hrani družina Padežnik. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:df31a1d0-9c41-4da8-8bab-6e7652cbb46b2024-11-04Kamra_album

Prijateljice in sošolke Mici, Trezika in Nežika #KAMRA:331387 Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Od leve: Marija Drev – dom. Polhova, por. Lesjak – dom. Antonova (1915-2003; Trezika Videmšek – dom. Robanova (1915-2015), por. Šoštarič; Nežika Kroflič (1915-2003). Marija se je poročila v Vinski Gori na domačijo Antonovih. Trezika se je poročila v Maribor in dočakala častitljivih 100 let. Nežika je ostala samska in bila pred in po drugi svetovni vojni ena glavnih cerkvenih in ljudskih pevk v Vinski Gori pri Velenju. Vse tri so bile rojene leta 1915. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:12efb6bf-9e51-4acf-87c0-84c38e9154812024-11-04Kamra_album

Ponosni sin na očetov ulov #KAMRA:331289 Po 2. svetovni vojni Stara preša za stiskanje grozdja pred katero stoji ponosni sin (Marino) ob prihoda očeta (Renato) iz ulova. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c8c0be60-d0bb-4b6a-9f0b-352143b19f7f2024-11-04Kamra_album

Vaza iz granate #KAMRA:331269 1. svetovna vojna Vaza iz granate iz leta 1916. Izdelek Franca Završnika. Hrani družina Padežnik. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:d99df765-7a42-405a-8972-8ee30bed5b152024-11-04Kamra_album

Samostan Šmihel Novo mesto #KAMRA:331542 Samostani Šole Novo mesto Šmihel pri Novem mestu Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Fotografija prikazuje notranje dvorišče samostana v Šmihelu pri Novem mestu s kapelo v ospredju. Šola v samostanu je delovala med leti 1886 in 1948. Na fotografiji so deklice takratne ljudske šole, v 30. letih 20. stoletja. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:bc1ccd50-7cfb-4ec8-89d8-f6df720ce4f52024-11-04Kamra_album

Klicali so nas »kloštrske« #KAMRA:331985 medicinske sestre šolanje diplomantke 20. stoletje Diplomantke Srednje medicinske šole v Celju leta 1966.V prvi vrsti na sredini v kostimu ravnateljica ga. Slava Škrabec, 4. z leve v prvi vrsti razredničarka ga. Marija Karlin in  2. z leve v prvi vrsti gojenka Mirjana Steblovnik.SpominiLeta 1962 sem trdno odločena vstopila v Srednjo medicinsko šolo v Celju z dodeljeno štipendijo in opravljenim  sprejemnim  izpitom.  Zagnanost pa je kmalu uplahnila … stopiti je bilo treba na realna tla. Prva realnost je bila zahteva šole, da moram ostati v internatu, saj je ta bila v sklopu šole, kljub temu, da sem imela pet minut do doma.Ravnateljica g. Slava Škrabec je bila že na prvi pogled videti zelo stroga. Vsem so se kolena zašibila že, ko nas je pogledala s svojim srepim dvobarvnim pogledom. Bila je še iz časov »Florence Nightingale«, ki je leta 1869 je ustanovila Ženski medicinski kolidž v Londonu. Na tem kolidžu se je okrog petdeset let po ustanovitvi izobraževala tudi naša ravnateljica ga. Škrabčeva. Pozneje je delala v vojaški bolnici v Beogradu in si tako nabrala kar nekaj »vojaških« navad. Te je s pridom izvajala do konca svojih dni.Na šolo so sprejemali vsako drugo leto in to majhno število učenk, samo za en razred. Še sanjalo se mi ni, da bo to, kot v vojski. Starejše tako imenovane gojenke iz višjega letnika so nas maltretirale takoj za ravnateljico in vzgojiteljicami. Že razpored dela v internatu je bil tako sestavljen, da ti je starejša gojenka pri vsakem opravilu dihala za ovratnik.V sobah nas je spalo po šest deklet iz raznih krajev Slovenije. Vsaka je imela svojo ozko omarico z vrečo za čisto perilo in vrečo za umazano perilo. Na prečko si lahko obesil največ dva obešalnika, toda saj več tudi nisi rabil. Zvečer smo morale obesiti na stranico vznožja postelje čisto perilo, ki ga bomo naslednji dan oblekle. Ravnateljica pa je vse to, preden je ugasnila luči, skrbno pregledala.Ob devetih zvečer je ravnateljica, ki je imela stanovanje v internatu, pogasila luči v vseh sobah. V popolni, strogo zapovedani tišini, smo zlezle pod odejo z baterijo v roki. Z njo smo si osvetljevale zvezke in se učile, saj čez dan ni bilo časa za učenje.Ob petih in petnajst zjutraj je rezko pozvonilo in vse naenkrat smo vstale, kot v vojski. Za melanholijo ni bilo časa. Opraviti je bilo treba delo, ki ti je bilo dodeljeno za tisti teden. To je bilo čiščenje sobe ali hodnika, jedilnice, učilnice, stranišča, kabineta …Ob šestih smo bile, oblečene v uniformah, že na oddelku in negovale bolnike. Ob desetih ali enajstih, odvisno od dela na oddelku, smo se vrnile v internat. Tukaj nas je zopet čakalo delo. Po kosilu smo imele eno uro prosto za učenje, nato pa se je začel pouk, ki je trajal do večera. Večerjo smo imele ob šestih popoldan in nato se je pouk nadaljeval do osmih zvečer.Po pouku pa vrsta pred tušem, priprava perila za naslednji dan … pohiteti je bilo treba, da smo ob devetih lahko ugasnile luč.Dan je bil enak dnevu in vsaka minuta v njem je bila do zanje potankosti premišljeno razporejena. Vse kar smo počele, je bilo obvezno. Za mizo smo morale vse pojesti pod strogim nadzorom ravnateljice ali vzgojiteljice, katera je bila pač dežurna. Učiti smo se morale natančno toliko in takrat, kot je bilo določeno v urniku. Učenja si nobena ni mogla podaljšati, pa naj ji je voda še tako tekla po grlu.Kje je bila moja svoboda, ki sem jo imela doma? Tukaj sem občutila svobodo samo enkrat mesečno prvo soboto, ko sem lahko šla spat domov in sem lahko v nedeljo zjutraj spala kolikor sem želela. Ostale sobote so bile v internatu delovne. Dopoldan pouk, popoldan generalno čiščenje internata. Ravnateljica je preverjala čistočo z belimi rokavicami. Najbolj sem trpela, ko sem morala sanitarne ploščice drgniti s solno kislino. Še žicanje in mazanje parketa s pasto ter na koncu loščenje, mi ni bilo tako zoprno.Postajala sem, tako se mi je vsaj zdelo, povsem drug človek. V lastnih očeh sem se videla vrednejšo, pomembnejšo. Ob popolni samoodpovedi  vsemu prejšnjemu, ob slepi poslušnosti, sem se počutila poklicano za to, kar bom pozneje v življenju opravljala. Želela sem pomagati nebogljenim, bolnim … želela sem postati dobrotnica … ja, neke vrste nuna. Torej sem se znašla na pravem mestu, v kloštru … postala sem »kloštrska«, ko so nas imenovali fantje zunaj.  Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:5b189385-32fc-4755-a13b-303f96ff0f322024-11-04Kamra_album

Lov #KAMRA:330967 Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Janez Rajgelj je bil rojen 1884 leta očetu Johannu in materi Katarini roj. Žan. Poleg zemlje, ki jo je obdeloval, je starejšim krajanom ostal v spominu kot strasten lovec, lovski čuvaj in ljubitelj narave. Pokojni oče (Jože) je pripovedoval, da so oča Janez ničkolikokrat prišli iz gmajne z zamrznjenimi brki, ki so bile njegov razpoznavni znak. Z njih so mu nemalokrat visele ledene svečke. Srnam v gozdu ni smelo manjkati hrane, pa čeravno je bilo pol metra ali več snega. S kobilo Fukso sta šla ob visokem snegu v gozd delat gazi, v košu pa je nesel seno. Tudi v poletni vročini ni pozabil na divjad. Še dandanes je v gozdu napajalnik, v katerem, za časa njegovega življenja ni smela manjkati voda. Janezova posebna strast je bil lov na lisice. Zarana je hodil skozi hrastov gozd, »čez prod« (danes je tam Komunala) po poti »na pečine» (Špik), kjer so v mogočnih deblih gnezdile dandanašnji že močno ogrožene sove uharice in kozače, in potrpežljivo čakal zvitorepke. Pravijo, da je sušil lisičje kože tako in v takem številu, kot so ženske sušile perilo. In lisičje krzno je bilo nekoč pač cenjeno blago. Da je bil Janez strasten lovec izkazuje tudi spodnja fotografija, kjer je uplenitelj s snetim klobukom in rahlim priklonom počastil padlega gamsa, ki ga je uplenil 21. novembra daljnega leta 1939 prav na Špiku. Tudi za tiste čase je ta uplenitev bila izredno redek primer, dokazuje pa, kako je bil ta del dežele še redko naseljen in prvobiten. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c2181874-f8ad-48a3-9a12-c7ed8a45ab102024-11-04Kamra_album

Poročno slavje v Vadarcih #KAMRA:331408 Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Poročna fotografija z lokalno glasbeno zasedbo (bando) v ospredju. Sekcijo trobil (t. i. velka šker), kot je vidna na fotografiji, so uporabljali za igranje na prostem, medtem ko so v zgradbah v glavnem uporabljali godala, violino, bas in cimbale (t. i. mala šker). Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:3dfdf439-b278-4ed6-938b-1e8f664734242024-11-04Kamra_album

Kapa enote s perjem ruševca (divjega petelina #KAMRA:331251 1. svetovna vojna Kapa enote s perjem ruševca (divjega petelina), z namenom, da so se prepoznali. Na kapi je tudi značka Franca Jožefa I. Hrani družina Padežnik. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:1722d6f4-3446-4d88-aaf8-7dff7cabb6e52024-11-04Kamra_album

Vrnitev Miroslava Vilharja #KAMRA:332106 Vilhar, spomenik, pobuda Po 2. svetovni vojni Kolaž prikazuje delčke dogajanja, ki se je odvijalo maja 1995 na osrednjem trgu v Postojni. Takrat smo Pivčani in Bistričani spet, tako kot svojčas, z veliko slovesnostjo odkrili Vilharjev spomenik.  Drugi, nov spomenik Miroslavu Vilharju (1818–1871), pesniku, skladatelju, politiku in narodnemu buditelju. Prvega so mu naši predniki postavili že leta 1906. Vendar je v letih italijanske okupacije fašiste bodel v oči, tako da so ga nekajkrat popackali,  ga poskušali zvrniti s podstavka in ga nazadnje razdejali do temeljev.  – Po osvoboditvi 1945 je znova in znova vznikala misel, da bi postavili novega. Povojne oblasti sicer pobudam niso nasprotovale, a sprejemale so jih z očitno nenaklonjenostjo. Tako so se lahko uresničile šele po osamosvojitvi. Z nabirko sredstev v ta namen so pobudo  občani množično podprli, lahko bi rekli kar plebiscitarno. In zdaj v marsičem prvemu podoben in na istem mestu spomenik stoji sredi Postojne. Je delo kiparja Stojana Batiča in postojnskih arhitektov. Sam sem za tisto priložnost pripravil knjižico Vrnitev Miroslava Vilharja.  Z izborom njegovih pesmi in kroniko njegovega življenja in spomenika.  –  Na sliki: Ciril Zlobec, bil je slavnostni govornik, Janez Lenassi, kipar, za njima vsi trije tedanji župani občin Ilirska Bistrica, Pivka in Postojna. Zgoraj: sam sem recitiral Vilharjevo satirično basen Župan. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ff08f7ca-01a2-4623-a233-d9591ea1cbad2024-11-04Kamra_album

Družina Zmazek iz Splita #KAMRA:331736 Slovenci zdomci Po 2. svetovni vojni Na sliki je družina Jožefa Zmazka (1908-1998), kapetana fregate v Jugoslovanski vojni mornarici. Jožef se je rodil slovenskim staršem v vasici Godemarci pri Mali Nedelji. Že kot mladenič je s trebuhom za kruhom odšel v svet. V Splitu se je izučil za mornarja in pred drugo svetovno vojno služil v Jugoslovanski kraljevi mornarici, po njej pa v JLA. V Splitu si je ustvaril družino z Marijo Demaria (na fotografiji), hčerko pridelovalca ribjih konzerv iz Komiže. V zakonu so se jima rodili trije otroci. Eden izmed njih je bil Zvonko Zmazek (na fotografiji), znan hrvaški novinar, ki je umrl kmalu po hrvaški domovinski vojni v devetdesetih letih 20. stoletja. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:e06fa10e-ddb0-4543-99a0-8313e45f5bb42024-11-04Kamra_album

Nekdanji laški nadžupnik in dekan Jože Horvat (1942-2009) pri prenovi ostrešja na zvoniku cerkve sv. Martina #KAMRA:331900 duhovniki sakralna dediščina prenova Po 2. svetovni vojni Nadžupnik in dekan Jože Horvat (1942-2009) je v Laškem deloval preko 40 let. Ljudje so ga poznali po njegovi izredni zavzetosti za obnavljanje laške nadžupnijske cerkve sv. Martina, župnišča in podružnic. Bogata fototeka je polna dokumentarnih posnetkov stanja pred restavriranji in po njih.O življenju in delu Jožefa HorvataJožef Horvat je bil rojen 12. januarja 1942 v Mali Polani in krščen v župniji Velika Polana. Odločil se je za duhovniški poklic in je 29. junija 1968 v mariborski stolnici prejel mašniško posvečenje. Eno leto je bil duhovni pomočnik v župniji Sv. Jakob v Slovenskih goricah, nato pa je štirideset let, do svoje smrti, deloval v Laškem (1969-2009). Najprej je bil osem let kaplan (1969-1977), nato šest let nadžupnijski upravitelj (1977-1983) in nato nadžupnik. Vmes je soupravljal župniji Sv. Lenart nad Laškim (1985-1988) in Sv. Jedrt nad Laškim (1997-1999). Bil je tudi dekan laške dekanije od leta 1982. Zavzeto in uspešno je deloval na duhovnem polju, ravno tako pa je s prizadevnostjo skrbel za obnovo in vzdrževanje cerkvenih stavb. Umrl je 23. 3. 2009 v Laškem.Jože Horvat je imel brata Danija, ki živi z družino na njihovem domu ter tri sestre, ki pa so že vse pokojne. Skupina laških prijateljev družine Horvatovih se vsako leto udeleži trgatve v njihovem vinogradu. Od leta 2010 pa v dneh blizu obletnice smrti  Župnija Laško organizira romanje s sveto mašo na Horvatov grob v Veliki Polani.Prispevali: Barbara Penič (fotografija) in Justina Škorja (besedilo) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:58abee71-c59b-4e79-96b0-a3db1bfbe3362024-11-04Kamra_album

Vaje planinske vojske #KAMRA:330843 Po 2. svetovni vojni Na levi strani posnetka moj oče Marjan Pavlič, med vojaško vajo planinske brigade JLA (Jugoslovanske ljudske armade). Na služenje vojaškega roka je bil vpoklican leta 1961. Obvezna vojaščina je tedaj trajala eno leto in pol, a oče je imel srečo, saj jo je “odslužil” na domačih, slovenskih tleh, v hribih med Bohinjsko Belo in Tolminom. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:07809db7-bbbd-42f0-a579-7c112ac648aa2024-11-04Kamra_album

Koper veduta #KAMRA:330683 Koper Veduta Po 2. svetovni vojni Veduta Kopra iz leta 1955. Takrat je bil zvonik najvišja stavba v mestu, malo za tem ga je prehitel “rdeči” Tomosov nebotičnik… Na sliki moja mati Ana. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:e76461af-e45d-4dc5-a1e5-52c686959db72024-11-04Kamra_album

Jadralni klub Burja Izola #KAMRA:331704 Izola Jadralni klub Burja Po 2. svetovni vojni Člani jadralnega kluba Burja Izola smo bili slikani na Zbiljski regati leta 1962. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:e09bb9c7-d5ef-4cc7-a301-eb9177a742742024-11-04Kamra_album

Pri "Zelenem travniku" ob Voglajni v Celju #KAMRA:331335 gostilne Zeleni travnik družabno življenje druženja Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Gostilna Zeleni travnik (Zur Grünen Wiese) ob Voglajni je bila ena najbolj znanih gostiln Celju in okolici. Nastala je že leta 1868. Bila je znana po dobri kuhinji, kegljišču in velikem salonu za večje prireditve. V začetku 20. st. je v gostilni imelo prostore Delavsko izobraževalno društvo celjskih Nemcev, ki je prirejalo različna zborovanja in prvomajska praznovanja. Leta 1923 sta gostilno kupila Anton in Ana Reberšak. Tu je imel v petdesetih letih nastope tudi legendarni Celjski plesni orkester Žabe. Gostilno so porušili leta 1965 regulaciji Voglajne. Na fotografiji, ki je predvidoma nastala ok. 1940, so prepoznane naslednje osebe: Stojijo (z desne): 1. Jože Zupanc, oče; 2. Ana Cerovšek (por. Zupanc), mama; 4. Anica Ploj. Sedijo (z desne): 1. Rozika Cerovšek (por. Murko), teta. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:5e0adbb6-e1fd-4176-bc37-89da4195a90d2024-11-04Kamra_album

Proslavljanje "Pivškega tabora na Kalcu poleg Zagorja" #KAMRA:332148 tabor, Vilhar, Kosmač, Pahor Sredi aprila je časnik Slovenski narod na prvi strani naznanil »Pivški tabor na Kalcu poleg Zagorja«, ki da bo 9. maja 1869. In je bil. S somišljeniki in prijatelji ga je pripravil Miroslav Vilhar (1818–1871). Udeležilo se ga je 7-8 tisoč taboritov iz ožjega in širšega okoliša. Prvi govornik je bil viden politik dr. Etbin Costa. Zborovanje se je razvilo v veličastno manifestacijo slovenstva.  – 1969. smo s pokroviteljstvom socialistične zveze in v organizaciji kulturnih skupnosti občin Ilirska Bistrica in Postojna dostojno proslavili častitljivo 100-letnico. Takrat so se pred stolpom Vilharjeve graščine z slovensko zastavo na vrhu okroglega stolpa fotografirali 3 mladi Šempetrci. Slavnostni govornik je bil primorski pisatelj Ciril Kosmač. – Že leto prej pa se je Prosvetno društvo »Miroslav Vilhar« Zagorje spomnilo 150-letnice Vilharjevega rojstva, izdalo je lično publikacijo s portretom, ki ga je poustvaril  likovno nadarjeni domačin Franc Knafelc. – Na 130-letnici je o pomenu taborov za slovenstvo slavnostno besedo spregovoril tržaški slovenski pisatelj Boris Pahor. Po uradnem delu se je kot prejšnje krati odvila pristna slovenska veselica.  Na sliki smo domači kulturni organizatorju: Vojko Mihelj, Knežak, Silvo Fatur, Zagorje, Vojko Čeligoj in Romeo Volk, Ilirska Bistrica. – Na proslavljanju 140-letnice je bil slavnostni govornik tedanji predsednik slovenske države Danilo Türk. V programu so sodelovali združeni pevski zbori občin Ilirska Bistrica, Pivka in Postojna, folklorna skupina, solopevci in recitatorji, postojnska godba, pa bistriška glasbena skupina Volk Folk;  v nadaljevanju  sta zapela še »domačina« Tomaž Domicelj in Drago Mislej-Mef.  –Tako se spoštljivo spominjamo velikega, zgodovinskega  kulturno-političnega dogodka na Zgornji Pivki. Ta dan si je Občina Pivka izbrala tudi za občinski praznik. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:4ac11f9e-2cf2-4f9a-bf8f-dda1b8f659e02024-11-04Kamra_album

Nekdanji laški nadžupnik in dekan Jože Horvat na Triglavu #KAMRA:331462 planinstvo planinci Triglav Po 2. svetovni vojni Nadžupnik in dekan Jože Horvat (1942-2009) je v Laškem deloval preko 40 let. Ljudje so ga poznali po njegovi izredni zavzetosti za obnavljanje laške nadžupnijske cerkve sv. Martina, župnišča in podružnic. Bogata fototeka je polna dokumentarnih posnetkov stanja pred restavriranji in po njih. Malokdo pa ve, da je stal tudi na vrhu Triglava in Jalovca. Čeprav je bil človek prekmurskih ravnic, pa je rad obiskal slovenske planine. Pravzaprav so bili to edini dnevi v njegovem življenju, ko si je res oddahnil od vsakdanjega pastoralnega dela in načrtovanj obnavljanj sakralnih lepot laške župnije. Pred vzponi si je kondicijo nabiral na Humu – »laškem« Triglavu, kjer je iz zaobljube dal ponovno postaviti križ in kamor je rad popeljal svojega velikega prijatelja, pomožnega mariborskega škofa dr. Jožeta Smeja. Horvatov sošolec je bil g. France Urbanija, župnik na Dovjem, duhovni naslednik Jakoba Aljaža. Z njim se je rad pogovarjal o dogajanjih v Laškem. Srečala pa sta se tudi na Kredarici, ko so bile slovesnosti ob blagoslovitvi kapelice Marije Snežne (fotografija je nastala 19. 8. 1992). Gore, planinsko cvetje in razgledi so mu pomenili zelo veliko, zato jih je rad »zapisal v spomin« s fotoaparatom. Imel je dar in estetski občutek za iskanje motivov, kompozicijo in postopke, povezane z nastajanjem kvalitetnih fotografij. Včasih nam jih je po sobotni sveti maši tudi predvajal v učilnici in jih pospremil z zanimivimi, tenkočutnimi, včasih pa tudi humornimi komentarji. Vesela sem, da smo lahko skupaj preživeli nekaj dni v kraljestvu Zlatoroga. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:7854f00f-c44a-4950-97d6-0aae77bb010f2024-11-04Kamra_album

Poroka Zore Šlebinger z Milovanom Ilichem #KAMRA:330945 poroka druga svetovna vojna 2. svetovna vojna Poročna fotografija, ki je nastala v medvojnem času v Ljubljani. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a1445eab-ca01-406a-9f65-9ee3d49603792024-11-04Kamra_album

Nagrajevanje delavcev v Pionirju #KAMRA:332588 SGP Pionir Novo mesto Gradbeništvo Podjetja 20. stoletje Fotografija prikazuje podelitev nagrade za uspešno delo zaposlenemu v podjetju Pionir Novo mesto. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:f253de27-87ab-439d-98b3-451b0d47375e2024-11-04Kamra_album

Bojan Počkar alpinist in njegov tovariš, za vedno ostala v Himalaji, 1996 #KAMRA:332452 Bojan Počkar, alpinist, Himalaja Po 2. svetovni vojni Bojan Počkar (1963 – 1996) se je zapisal alpinizmu z vsem srcem. Živel je zanj in tudi izgorel zanj!S planinstvom se je srečal že v osnovni šoli v šolski planinski skupini na OŠ Dragotin Kette v Ilirski Bistrici. Šolanje je nadaljeval na gozdarki srednji šoli in gozdarki oddelek biotehnične fakultete v Ljubljani kjer je diplomiral leta 1987. Kot odličen študent je bil tudi prejemnik Prešernove nagrade. Leta 1992 je postal tudi najmlajši magister gozdarskih znanosti v Sloveniji. Zaposlil se je v Ljubljani.Zahtevnega alpinizma se je lotil v letu 1986 in dosegel izredne rezultate. Svoje alpinistično znanje je brusil v Alpinističnem odseku Rašica. Preplezal je številne  zahtevne smeri v Julijcih pa tudi na najvišjih vrhovih Evrope, Severne in Južne Amerike. Bil je kar nekaj krat v Himalaji. Imena njegovih številnih prvenstvenih smeri v domačih in tujih gorah izpričujejo njegovo ljubezen do doma in domovine. Še posebej so ga privlačile visoke, ledene in nepreplezane stene. Njegovi soplezalci so bili sami vrhunski športniki in izredni planinski tovariši. Z enim takih Žigo Petričem in zdravnico dr. Anjo Perdan se je poslednjič podal v Himalajo. Njihov cilj je bil še neosvojen 7468 m visok vrh Jaunnuja v mogočnem gorovju Kumbakarne. V pripravah na naskok na skoraj 2000 m visoko nepreplezano steno ju je 5. oktobra 1996, presenetil snežni vihar in oba sta za vedno ostala pod snežnim plazom, v objemu gora, ki sta jih tako ljubila. Te dni je poteklo že dvajset let od te tragične nesreče, ki je za njune bližnje, za plezalne tovariše in planinske prijatelje tudi one  pod Snežnikom še vedno tako boleča izguba.Po Bojanu Počkarju so mladi planinci na njegovi matični šoli v Ilirski Bistrici poimenovali svojo planinsko skupino.Na sliki: Alpinist Bojan Počkar med učenci njegove osnovne šole v Ilirski Bistrici. V ozadju prof. Anica Brožič in prof. Marica Širca, foto Vojko Čeligoj. 17. dec. 1992, (120, vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:3b50cd8d-3965-42b9-96af-edbca8a1b03d2024-11-04Kamra_album

Razglednica Tolmina #KAMRA:331776 razglednica tolmin mesto 1964 po 2. svetovni vojni Z. Fon turistično društvo tolmin primorska pokrajina Po 2. svetovni vojni Razglednica Tolmina iz leta 1964, ki jo je imela v lasti moja babica. Fotograf: Z. Fon. Založilo Turistično društvo Tolmin – Proizvodnja Primorski tisk, Koper. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c7f9d733-f328-4853-8d3f-7514e09ea3252024-11-04Kamra_album

Litijski pustni karneval #KAMRA:331157 Po 2. svetovni vojni Prizor z znamenitega litijskega karnevala z množico obiskovalcev. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:5ac29eca-91ae-494c-9f09-3913d0fa67dc2024-11-04Kamra_album

V vrtcu Vinska Gora pri Velenju #KAMRA:331770 vrtci otroci prireditve Po 2. svetovni vojni Na prireditvi v mali šoli v šol. letu 1945/75. Moja malenkost skrajno levo. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:2ce85a25-ba43-4652-96e8-7c98cdcf79fe2024-11-04Kamra_album

Laški gasilci #KAMRA:331287 gasilci otvoritve gasilskih domov Škofja vas laški gasilci Po 2. svetovni vojni Laški gasilci ob otvoritvi gasilskega doma v Škofji vasi pri Celju. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:18c97d72-914a-4bd4-9022-7f459edf882e2024-11-04Kamra_album

Finžgarjev "Divji lovec" iz leta 1952 #KAMRA:332084 Igra Divji lovec, dijaki, Ivan Cankar, Vrhnika Po 2. svetovni vojni V dijaškem Domu Ivana Cankarja v Ljubljani smo gojenci vsako leto proslavili rojstni dan Ivana Cankarja. Pripravili smo program, ga predstavili ostalim gojencem, nato pa okrog 11. maja še obiskali Vrhniko in v krajevni dvorani pripravili nastop za domačine. Zelo pogosto smo se povezali s sosednjim dekliškim Domom Anice Černejeve in skupaj naštudirali primeren program.Tako je bilo tudi v začetku leta 1952, ko smo naštudirali Finžgarjevega Divjega lovca. Bili smo velika skupina fantov in deklet različnih starosti. Mi iz prvih letnikov učiteljišča smo igrali vaško otročad, oni iz višjih letnikov pa so prevzeli vloge odraslih igralcev. Igro so režirali naši vzgojitelji. Bil je to kar velik podvig . Obleke smo dobili v Prosvetnem servisu na Miklošičevi cesti, sami pa smo morali poskrbeti za kulise in opremo.Igro smo najprej predstavili svojim vrstnikom gojencem v obeh domovih. Na Cankarjev rojstni dan, 11. maja,  pa smo nastopili na Vrhniki pred prepolno dvorano domačinov in doživeli zelo lep sprejem. Da smo morali prespati kar na golih tleh v dvorani je verjetno sodilo k umetniškemu ustvarjanju.Čez teden dni smo znova uspešno nastopili, tokrat v Dupljah. Od tam je tudi pričujoča fotografija. Na sredi slike sta glavna igralca Janez (Peter Finžgar) s pisano kravato in pred njim, njegova ljuba Majda. »Vaška otročad« čepimo v drugi vrsti; z desne Boris Frelih, Gerhard Putan z Bleda, Vojko Čeligoj iz Ilirske Bistrice, Martin Jerele iz Boštanja ter s klobučkom Danilo Škulj iz Raščice. Največji, stoji v sredi slike, je Janez Šter kasneje znani direktor firme Alples in nato predsednik Republiškega cestnega sklada SRS. Ob koncu šolanja in maturi nas je življenje dodobra razpršilo po šolah skoraj po vsej Sloveniji. (Vojko Čeligoj) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:0113083e-691b-40c1-b816-03353e45c22d2024-11-04Kamra_album

Krušnik #KAMRA:331271 1. svetovna vojna Torba krušnik, narejena iz telečje kože. Franc Završnik je v njej hranil malico, dnevni obrok. Hrani družina Padežnik. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:bf82d348-6afb-466e-aece-f221b394e1a62024-11-04Kamra_album

Cerkveni zbori v Beli krajini #KAMRA:331584 Pevski zbori Cerkveni zbori Bela krajina Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Na fotografiji so udeleženci skupnega koncerta Belokranjskih cerkvenih zborov. Skladatelj Josip Šterbenc (sedi v prvi vrsti šesti z leve strani) je bil nadzornik koncerta. Koncert so organizirali vsako leto v drugem kraju. Fotografija je bila posneta leta 1940 v Treh farah v Rosalnicah pri Metliki. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:df2dc8b7-fe05-442f-ba42-3c908398ce602024-11-04Kamra_album

Mlada družina na Kozjanskem pred 110 leti #KAMRA:331738 družina Kozjansko poroke otroci Do 1. svetovne vojne Na tej stari fotografiji iz leta 1906 je moj oče Franc Vodeb še kot dojenček (1905-1990), moj dedi Franc Vodeb (1874-1947) ter babica Barbara Vodeb, (roj. Klinar) (1882-1981). Rojstvo prvorojenca je bil takrat velik dogodek in so kljub pomanjkanju v tistem času na dom poklicali fotografa. Iz spominov: Starega očeta se bolj medlo spominjam, saj sem imel komaj štiri leta, ko je umrl. Veliko pa vem o babici, ki je umrla v stotem letu. Babica je izhajala iz hribovske vasi Svetina, kjer se je rodila kmetu Klinarju kot deseti otrok. Živela je v zelo težkih časih. Takoj, ko je malo odrasla, se je morala lotevati vseh kmečkih opravil. Otroških iger ni poznala. Že kot desetletni so ji naložili v koš razne kmečke pridelke, katere je seveda peš nosila naprodaj v Celje. Hoja tja in nazaj je trajala dobre štiri ure. Zaslužek je bil skromen, toda za najnujnejše je le bilo. Leta so tekla in Barba, kot so jo vsi klicali, je postala čedno dekle, zraven pa še pridno in pa seveda globoko verno. Pričeli so se pojavljati prvi snubci. V tistih časih so se večinoma kar starši dogovorili za ”partijo” za svojo hčer ali sina. Tako se je tudi Barbi zgodilo, da sta prišla dva v ”svate” iz dobre tri ure hoda oddaljene Slivnice. Seveda ženina ni poznala in ga je videla prvič, ko ga je skrivoma opazovala skozi ključavnico. Ta ženin je bil Franc Vodeb, po domače Petelinski Franček. Kar hitro so se dogovorili, da se Barba omoži s Frančkom, ki ima grunt, Barba dobi doto, ostalo pa kakor bo božja volja. Za Barbo se je začelo novo življenje na Šturbijevi kmetiji v Slivnici. Rodili so se jima štirje otroci: Franc, Martina, Jožko in Leopoldina. Kaj vse je prestala v obeh vojnah, kako jo je življenje kalilo v skoraj sto letih njenega trpečega življenja, je čudovito opisal njen vnuk, pisatelj Lojze Selič, v knjigi z naslovom ZAARANA NEVESTA, saj je dobesedno padla ara, da so potrdili poroko. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:0f152002-b43d-496c-b2b2-977d4845aee62024-11-04Kamra_album

Šiviljski tečaj pri Brinškovih, Trnovo, Ilirska Bistrica, 1934 #KAMRA:332390 Brinškovi, trgovina, Singer, tečaj šivanja Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Brinškovi so se iz Dolenjske priselili v Ilirsko Bistrico okrog 1875. Bili so sposobni, gospodarni in odlični trgovci. Krajši čas so živeli v starem delu Ilirske Bistrice dokler niso sezidali veliko stavbo ob glavni cesti, na začetku Trnovega (danes del Ilirske Bistrice). V pritličju so vse prostore namenili trgovini, v nadstropju so imeli  stanovanjske prostore. Vsem štirinajstim otrokom so namenili solidno izobrazbo. Številna družina je dala vrsto pomembnih osebnosti. Gabrijel je bil gradbeni inženir in je v Argentini gradil jezove za hidroelektrarne, Bogumil finančni strokovnjak, fotograf, jamar, smučar, Josip odličen trgovec … Po Brinškovih imamo v Ilirski Bistrici: Brinškovko eden od izvirov reke Bistrice, Brinškov hrib med Trnovim in Bistrico, Brinškov klanec, Brinškovo ulico, Brinškov gozd, alpinisti poznajo Brinškov kamin v Kamniških Alpah …Josip Brinšek je bil izvrsten trgovec, ki je znal prisluhniti potrebam prebivalstva in širil trgovske usluge. Med drugim je organiziral občasne razstave prodajnih artiklov. Pri tem ga je močno podpirala soproga Gabrijela in prevzela zastopstvo tovarne SINGER oziroma njene podružnice verjetno v Zadru.Na sliki: Na tečaj za uporabo šivalnih strojev tovarne SINGER so povabili dekleta in žene od Kvarnerskega zaliva, Istre pa do Postojne. Reklamno fotografijo so naredili kar na dvorišču pred domačo trgovino. Z leve stojijo: zastopnik tovarne Singer, Josip Brinšek lastnik trgovine in soproga Gabrijela, ki je vodila sodelovanje s tovarno SINGER ter šivilje mojstrice. Singerjevi reklamni tabli v italijanskem in hrvaškem jeziku. Na dveh tiskanih plakatih na vratih v trgovino sta v italijanskem in slovenskem jeziku napisana programa šiviljskega tečaja. Po sliki sodeč, je slika nastala ob zaključku tečaja, saj so udeleženke že lahko predstavile svoje izdelke. Slika je bila posneta okrog leta 1934. (vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a672ad6c-47b3-4d28-bf7e-60700316b3cb2024-11-04Kamra_album

Novo življenje v Franciji #KAMRA:331402 Po 2. svetovni vojni Na podstrešju gospoda iz Vučje Gomile se je znašla tudi fotografija njegovih sorodnikov, ki so v želji za boljšim življenjem emigrirali v Francijo, se tam tudi ustalili in si ustvarili družino. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c31ea757-a804-474e-b1e4-efeb2bf86a332024-11-04Kamra_album

Janko Saftič, prvi upornik, 1919 #KAMRA:332482 Janko Saftič, upornik, italijanska zasedba, 1. svetovna vojna Janko Saftič, (1895-1919) Katinin iz Jelšan pri Ilirski Bistrici je bil vsekakor prvi upornik in prva žrtev po italijanski zasedbi Primorske.O njem pripoveduje Dimitrij Grlj, glasbenik in upokojeni ravnatelj Osnovne šole v Ilirski Bistrici:»Takoj po prihodu italijanske vojske v naše kraje v novembru leta 1918 so italijanske vojaške oblasti pričele zapirati fante, ki so se vrnili iz avsto-ogrske vojske. Naši ljudje menijo, da so s tem želeli prikazati čim več ujetnikov. Fantje v Jelšanah so se temu upirali. Med njimi je bil posebno izrazit upornik Janko Saftič, ki se ni pustil ujeti in je za nasilje, ki so ga italijanski vojaki in karabinjerji vršili nad našimi fanti, odgovarjal z ogorčenimi protesti in nastopi. Odšel je v hosto in si napravil skrit bunker v »Mrzljaku« v Brdih, kjer je prebival več kot leto dni. Sestra Angela, brat in drugi vaščani so mu nosili hrano. Ob večerih je prihajal v vas. Med vaščani je bil priljubljen in vsi so ga imeli radi. Odmeven je bil dogodek, ko je nekega večera prišel v Hrabarjevo gostilno, kjer so ga zasačili karabinjerji. Ko jih je zagledal je dvignil mizo s steklenico in kozarci vred in jih tako zmedel, da jim je ušel. Povsod so ga iskali in sicer po skupinah, trije vojaki in dva karabinjerja. A mu niso mogli do živega. Oborožen je bil s pištolo in lovsko puško. Ves čas je tako rekoč živel v ilegali.Usodnega dne, na božični večer, bil je dobre volje je prišel v bližino vodovodne črpalke pri dolenjskem mostu, kjer je Josip Štemberger, takratni občinski župan, črpal vodo za vas, ter stopil v strojnico. Štemberger ga je svaril naj se varuje, ker ga prav ta večer še posebej iščejo po vasi. Rotil ga je naj se varno skrije. Saftič, ki je bil očitno dobro razpoložen, ga ni poslušal in je dejal, naj se le prikažejo, jim bo že pokazal. Kmalu je bilo zunaj v temi slišati neko govorjenje. Saftič je zgrabil pištolo in puško in orožje usmeril proti glasovom. Pozneje so ugotovili, da je bila to skupina petih karabinjerjev s komandantom na čelu. Začelo se je streljanje vse vprek. Italijanom so prišli na pomoč še ostali vojaki iz vasi. Končno so v strojnico prihiteli karabinjerji in vojaki. Prišla sta tudi dva otroka sosedovega mlinarja. Otroka sta jokala, ker sta se na smrt prestrašila. Štembergerja so sprva hoteli ustreliti, a so ga le odpeljali in za nekaj dni priprli. Nedaleč od vodovoda so mu pokazali prestreljenega »bandita« Saftiča. Ni znano koliko žrtev je bilo na italijanski strani, za gotovo pa so bile.  Nasilje in šikaniranje prebivalstva se je po tem dogodku še bolj stopnjevalo. Pa tudi sovraštvo ljudi do novih okupatorjev.«Naš pripovedovalec Grlj sklene pripoved z ugotovitvijo: »Žal … Danes le malokdo ve za ta dogodek iz naše nedavne zgodovine, ko je bila na sveti večer vsa vas zastražena in ni smel nihče iz hiše.« 124/v.č.  Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:b589b6e2-f328-4a24-aa26-3a75c3f803ba2024-11-04Kamra_album

Planinska brigada JLA #KAMRA:330737 JLA vojaki vojska Po 2. svetovni vojni Oče Marjan Pavlič, v planinski brigadi JLA (Jugoslovanske ljudske armade), pred vojaško kasarno v Bohinjski Beli, leta 1962. Tja je bil na obvezno služenje vojaškega roka odrejen zato, da bi se lahko udeleževal treningov veslaške državne reprezentance na bližnjem Bledu. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:d4cbd5e4-1ca8-4651-83f7-da3022f73a392024-11-04Kamra_album

Prva slovenska olimpijska medalja, 1912 #KAMRA:332200 Olimpijska medalja, Rudolf Cvetko Po 2. svetovni vojni Sto dvajset letnico rojstva Rudolfa Cvetka (1880-1977) prvega dobitnika olimpijske medalje smo filatelisti v Primorskem numizmatičnem društvu leta 2000 obeležili s pripravo dveh priložnostnih poštnih žigov za pošti Senožeče in Divača ter izdali dve spominski dopisnici. Rudolf Cvetko je bil rojen v Senožečah zato mu je prav tu na osrednjem trgu kasneje olimpionik Miro Cerar odkril doprsni kip.Rudolf Cvetko je bil izjemen športnik in kot vrhunski sabljač v avstro-ogrski vojski je sodeloval v avstrijskem olimpijskem moštvu na olimpijadi v Stokholmu leta 1912. Za svoj nastop si je kot prvi Slovenec priboril srebrno olimpijsko medaljo.Rudolf Cvetko je bil z dušo in telesom sabljač. Znana je njegova misel da: »Sabljanje ni le šport, temveč zelo težka in učinkovita šola za življenje!« Izšolal je na stotine slovenskih sabljačev.Sam sem imel srečo, da sem bil v jeseni 1953 kot srednješolec njegov sabljaški učenec na Taboru Ljubljani. Čudno, nihče nam ni našega vaditelja predstavil kot nosilca olimpijske medalje. Žal. Osvajanje osnovnih sabljaških korakov je trajalo le predolgo in kljub vrhunskemu učitelju smo mnogi omagali.Pri proslavljanju Cvetkovih uspehov so se tedaj izkazali številni Senožejci, Danilo Pečar s Klanca, Olimpijska akademija z dr. Šugmanom, takratni divaški župan Vojtkovski, učenci OŠ Divača in drugi. (vč)   Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:cd5fc8f1-8991-493f-b843-ae723416fbaa2024-11-04Kamra_album

Vojaška sablja #KAMRA:331016 vojaške sablje 1. svetovna vojna Sablja, ki jo je uporablja Anton Czmyr, oficir Topniške baterije št. 1 Gorskega topniškega polka št. 11, ki mu je poveljeval polkovnik Ferdinand Wiedersperger von Wiedersperg. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:1300647e-0385-44d0-aaac-3f6cc0f619a22024-11-04Kamra_album

Vinskogorski partizani ob farnem prazniku Janeza Krstnika pred 70. leti, 24. junija 1945. #KAMRA:331424 partizani Vinska Gora Po 2. svetovni vojni V prvi vrsti od leve: prvi Alojz Žerjav (1919-2007), po domače Lamperčkov; drugi po domače Požeginov; tretji Karel Žerjav (1912-2011), po domače Lamperčkov; četrti Metod Lesjak (1907-?), po domače Blažekov ; Martin Drev (1913-1999), po domače Polhov. Zadaj prvi z desne Lesjak, po domače Mlakarjev. Ostali niso prepoznani. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a7863ead-2c71-4869-a405-cf06037374602024-11-04Kamra_album

Družina Strgar #KAMRA:331050 vojaki prva svetovna vojna družine 1. svetovna vojna Na fotografiji je družina Strgar iz Bohinjske Bistrice z njihovim sorodnikom (vojak) iz Tržiča, ki je padel v Judenburgu. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:b3cc1df4-0ebd-4793-b15f-650ed8fca21f2024-11-04Kamra_album

Obiralke pri obiranju hmelja ok. leta 1930 v vasi Prelska v Vinski Gori pri Velenju #KAMRA:331377 hmelj obiranje Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Z leve: druga Marija Drev – dom. Polhova, por. Lesjak – dom. Antonova (1915-2003); tretja Marijina sestra Fanika Drev – dom. Polhova; peta Pavla Videmšek – pod. Robanova; šesta Pavlina sestra Trezika Videmšek- dom. Robanova (1915-2015); osma Marija Kroflič- dom. Bočeva (1903-1983) in deveta Marijina sestra Nežka Kroflič (1915-2003). Zadnji podatki o pridelavi hmelja v Vinski gori so objavljeni za leto 1986, ko so pridelali 1.816 kg, in dvajset let pred tem leta 1965 4.310 kg. V Vinski Gori po letu 1987 ne predelujejo več hmelja. Vir: Vinska gora, 1987, str. 32 Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c01d53ce-84f0-4e99-8f6b-b9822af817f42024-11-04Kamra_album

Tito in Jovanka v Novolesu #KAMRA:332622 Novoles Straža Tovarne Obisk Pohištvo 20. stoletje Leta 1975 sta Tito in Jovanka obiskala podjetje Novoles iz Straže, ki je bilo v tistem času  najvecje izvozno podjetje oziroma tovarna lesenih stolov v Ameriko. Na fotografiji so:  Jovanka Broz , Josip Broz – Tito , Joze Knez (takratni direktor podjetja Novoles), Andrej Bajt (direktor oddelka Drobno pohištvo). Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:53fd497f-49e9-41de-9669-dc0f70014d402024-11-04Kamra_album

Novo mesto #KAMRA:332556 Novo mesto Pred 20. stoletjem Pogled na Novo mesto iz Marofa, konec 19. stoletja. Na fotografiji je sodišče, Kapitelj, takratno pokopališče v centru mesta. Gradivo je prispeval Papež Brane. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:6e4a4f06-8c75-450c-841c-ccbe710e8c782024-11-04Kamra_album

4 študentje #KAMRA:331836 študentje, gostilna Čad, Rožnik Po 2. svetovni vojni Štirje primorski študentje v Ljubljani, pred znamenito staro gostilno (1889) pod Rožnikom, ob eni izmed poti s študentskega naselja na Cankarjev vrh. Vpisani smo bili v različnih smereh, združeval pa nas je tedanji Klub Primorskih študentov in neuničljiva navezanost na Primorsko. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:aec8268d-59d4-45af-abdc-0450e91cc5ab2024-11-04Kamra_album

Kolesarska dirka v Piranu 1963 #KAMRA:331132 Kolesarska dirka v Piranu 1963 Po 2. svetovni vojni Kolesarska dirka v Piranu 1963 Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c0f9f6cc-3170-4a8c-8d95-ed84310043ca2024-11-04Kamra_album

Božični večer v taborišču Trebnitz, 1942 #KAMRA:331636 2. svetovna vojna Antonija Senčar, božič v taborišču Trebnitz, 1942. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:b012f3d6-888f-41f1-b576-8cd2197b8eea2024-11-04Kamra_album

Razglednica Tolmina #KAMRA:331066 Tolmin Posočje krajevna zgodovina prva svetovna vojna Do 1. svetovne vojne Razglednica Tolmina v času 1. svetovne vojne. Sestra Viktorija je kot otrok v razglednico izrezala dve okenci, da je lahko kot iz utrjenega bunkerja varno gledala na Tolmin, kamor zaradi vojne ni mogla. Razglednica je bila za družino tako pomembna, da jo je mama všila v kartonasto šatuljo. Zato so ob robu razglednice vidni vbodljaji šivanske. Razglednica je iz zasebne zbirke Izidorja Trojarja z Jesenic. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:9c56a7c7-d1b8-4ab2-9b37-d8b4d8168cd92024-11-04Kamra_album

Šolarji na Tinjanu #KAMRA:331626 2. svetovna vojna Učenci osnovne šole na Tinjanu. Fotografija je bila posneta med letoma 1940 in 1943, pred požigom vasi. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:907d1959-6902-4b5a-9752-37155b416e722024-11-04Kamra_album

France Bevk #KAMRA:331676 France Bevk Piran Po 2. svetovni vojni Priljubljeni slovenski pisatelj France Bevk na obisku v Piranu. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ed95b391-00d1-4d23-a587-ac55aef91dce2024-11-04Kamra_album

Na senožeti #KAMRA:331046 Do 1. svetovne vojne Na fotografiji je prva ženska z desne moja prababica Antonija Svetličič. Ker je bila iz Godoviča, predvidevam, da je bila fotografija posneta tam, po tem, ko so pograbili seno. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a7868c86-31f3-4a90-af1e-1300c87875302024-11-04Kamra_album

Sindikalni izlet delavcev Novoteksa v Varaždin #KAMRA:332526 Novoteks Novo mesto Tekstilna industrija Sinidkalni izleti 20. stoletje Na fotografiji so delavci novomeškega tekstilnega podjetja Novoteks na sindikalnem izletu v Varaždinu v 50-ih letih 20. stoletja. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:33a320ca-9a6d-4102-904f-b3e54bd988202024-11-04Kamra_album

Strica v Ljubljani #KAMRA:331138 Po 2. svetovni vojni Fotografijo je prispevala Helena Pevec, učenka 8. razreda OŠ Šmartno pri Litiji. Na njej sta očetova strica Tine in Stane Pevec. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:692ef384-00ef-4796-808b-eae100a7fb512024-11-04Kamra_album

Usoda Vilharjevega spomenika v Postojni #KAMRA:331952 Vilhar, spomenik, fašisti Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Prvi spmenik so Miroslavu Vilharju (1818-1871) z velikim narodnim slavjem postavili leta 1906 v Postojni. Bil je tretji te vrste na Slovenskem (po Vodniku in Prešernu), kar priča o velikem pomenu, ki ga je javnost pripisala Vilharjevemu pesniškemu, skladateljskemu in politićnemu delu. – Po italijanski okupaciji Primorske je nove oblastnike hudo motil. Prvič so se maja 1926 nad njin znesli fašisti, ki so s kamjonom menda pridrli naravnost iz Trsta. Poskušali so ga zvrniti s podstavka, a ker to ni šlo tako enostavno, so ga le popackali s svojo črno barbo in oddrveli.- Lokalna oblast ga je potem velela umakniti v kot k cerkvi sv. Štefana (slika), ker da bo tam bolj varen, dejansko pa zato, ker je sredi mesta preveč bodel v oči. – Vendar so se fašisti 1941. spet znesli nad njim in ga razdejali. En sam kamen in eno samo črko napisa je uspelo rešiti in po osvoboditvi shraniti v Notranjski muzej. – Po osamosvojitvi pa so se z zbiranjem denarnih prispevkov domačini naravnost plebiscitarno odločili za nov spomenik in ga 1995 slovesno postavili (skoraj) enakega in na isto ugledno mesto.  Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a5545527-6807-47f6-a2a1-7d4c30761c6f2024-11-04Kamra_album

Ob selitvi Slovanske knjižnice iz starih prostorov #KAMRA:331343 knjižnice selitev Turjaška palača knjižničarji Ljubljana Po 2. svetovni vojni Posnetek prikazuje izselitev znamenite velike čitalnice Slovanske knjižnice v nekdanjih prostorih v Turjaški palači. Knjižnica se je iz sicer prijetnih prostorov, prežetih z duhom nekdanjih stoletij, vendar žal mnogo pretesnih za potrebe zbirk in zaposlenih, preselila v sodobno stavbo za Bežigradom. Posnetek prikazuje, kako se knjižničarji ne ustrašijo nobenega dela in ne premikajo le knjig, temveč tudi pohištvo. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:8f1557b7-d25f-49b2-b23c-e84bdcb1bb222024-11-04Kamra_album

Blaž Kurnik (1885-1960) #KAMRA:330855 vojaki 1. svetovna vojna Blaž Kurnik (stoji na desni) se je štiri leta kot vojak avstro-ogrske vojske bojeval v Galiciji. Po vojni je približno dve leti preživel v ruskem ujetništvu. Po vrnitvi postal gospodar Kurnikove domačije v Govcah na Laškim. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:de2e6b52-b19a-498b-a835-8e7ac8c9ad832024-11-04Kamra_album

Anton Ličan, zadnji slovenski župan pod Italijo #KAMRA:332100 Anton Ličan, župan, Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Anton Ličan (1873-1939) je bil ugleden posestnik, trgovec in pilar v Ilirski Bistrici. Njegov dom s trgovino in žago je bil v starem delu Ilirske Bistrice, v Gornjem kraju ob rečici Bistrici. S soprogo Fani, roj. Božeglav, sta imela osem otrok, rojenih v letih od 1902 do 1910. Pod italijansko zasedbo Primorske je bil do leta 1927 zadnji slovenski župan Ilirske Bistrice. Skupaj s trnovskim županom Jožetom Žnidaršičem sta na železniški postaji še uradno sprejela italijanskega prestolonaslednika Umberta II.Tik pred drugo svetovno vojno je preuredil stanovanje, gospodarsko poslopje in žago. Veliko dvojno vodno kolo je zamenjal s turbino in tako dosegel boljše učinke. Njegove deske, zložene v »vinkeljne«, so se sušile po vseh okoliških dvoriščih in bile nam »guranjski mulariji« velik izziv pri naših igrah. Viljkelni so bili naši gradovi, trdnjeve, skrita domovanja …Tedaj je zgradil nizko trgovino na križišču pred občinsko stavbo in banko, današnja pošta. Na novo zgrajeno stavbo, v današnji Rozmanovi ulici, je namenil za stanovanja italijanskim oficirjem, ki jih je bilo, bolj kot se je bližala vojna, vse več. Družino je  močno pretresla smrt dvajset letnega sina Antona, ki se je, kot pilot italijanskega letalstva, smrtno ponesrečil v severni Italiji.Na sliki:Ličanova stanovanjska hiša, pri preurejanju, pred drugo vojno. Dekle v prvi vrsti je hčerka Tonči , za njo pa njen oče gospodar Anton Ličan.Vojko Čeligoj21. 6. 16   Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:131fc5a8-06d5-489f-b9ef-894bea5ddecb2024-11-04Kamra_album

Postavljanje mostu čez Savo #KAMRA:331558 mostovi Brežice Po 2. svetovni vojni Fotografija prikazuje gradnjo mosta čez Savo v letu 1972. Most v Brežicah je bil odprt 22. julija 1972, ko ga je predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Leopold Krese izročil prometu. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:76e3573a-9440-43b1-a066-6dc215ff3a592024-11-04Kamra_album

Brinšku posvečena spominska plošča, Ilirska Bistrica, 1972 #KAMRA:332352 Brinšek, spominska plošča, planinci Po 2. svetovni vojni V letu 1972 je Planinsko društvo Ilirska Bistrica slavilo 65. obletnico društva. Na rojstno hišo Bogumila Brinška (1884-1914) v Ilirski Bistrici so 10. decembra vzidali spominsko ploščo, ki bo spominjala na ta dogodek. V pritličju pa so pripravili razstavo, s predstavitvijo Brinškovega dela na področju alpinizma, smučanja, raziskovanja slovenskega jamskega sveta in planinske fotografije. O vsem tem je z Brinškove hiše zbranim spregovoril Brinškov tovariš prof. Pavel Kunaver tudi član znamenite planinske druščine Drenovcev. Slika je nastala tik pred odkritjem spominske plošče. Ob plošči mladi domači planinci Mojmir Štefančič, Ivan Česnik in drugi. Moški pevski zbor Dragotina Ketteja je pod vodstvom dirigenta Dimitrija Grlja zapel nekaj planinskih pesmi, gotovo, je najlepše zvenela planinska himna Oj Triglav moj dom, katere izvedbo je še posebej pohvalil prof. Kunaver. V programu so sodelovali tudi pionirji planinci in dali vedeti odraslim, da se za planinski podmladek pod Snežnikom ni treba bati. Foto Maraž Emil, (vč)  Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:1a85b895-957d-4217-b2b8-3d04057e2c732024-11-04Kamra_album

Slivje v Brkinih - nenavaden križevpot #KAMRA:332122 križev pot, Kralj, Hitler Slivje v Brkinih. Na levi: cerkev sv. Martina z značilnim zvonikom; pred njo velikanska, spomeniško  zaščitena  lipa. Na desni: detajl  11. postaje križevega pota. Kristusovo križanje na Golgoti. Rimski vojščak, ki pri tem vleče vrv, pa kaže zlovešče poteze nekega zgodovinskega veljaka  20. stoletja: lasje, značilno počesani na prečko, ozke  brčice pod nosom, pa še smešne, alpske (avstrijske) irhaste kratke hlače  – veliki diktator nemškega nacizma  Adolf Hitler!Tone Kralj (1900–1975), slikar in kipar,  je cerkev v Slivju poslikaj in kiparsko  opremil sredi 2. svetovne vojne (1941–1944). Izstopajo okrogli, kiparsko izoblikovani polreliefi  križevega pota.  Ob opisani figuri Hitlerja,  v nekaterih drugih upodobitvah prepoznavamo še velikega vodjo italijanskega fašizma Benita Mussolinija in nekatere druge režimske veljake, ki so jih naši predniki  kot strupene fašiste še posebej zasovražili.  Tone Kralj  je v času  italijanske zasedbe  Primorske in še med NOB s takimi in še drugimi izrazito slovenskimi narodnimi motivi (npr.  s slovenskimi barvami oblačil predstavljenih figur), poslikal nekaj manj ko 50 primorskih cerkva (od Prema do sv. Višarij), in s tem na edinstven način  oznamoval zahodni slovenski etnični prostor.    (sf) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:bccb62a9-8d16-4edb-80fa-ffe125ba67272024-11-04Kamra_album

"Španjolke" #KAMRA:330642 Po 2. svetovni vojni Fotografija je bila posneta na pustni dan leta 1960 v fotografskem studiu Ideal v Izoli. Gospodična na levi, zamaskirana v špansko gospodično, je Libera Bernetič (kasneje por. Pavlič). Obleko za pustno rajanje je, tako kot vsako leto, sešila kar sama, z domačo »singerco«, šivalnim strojem na nožni pogon. Na dan fotografiranja je Libera štela natanko dvajset let, saj se njen rostni dan pogosto ujame s pustnim. Uradni rojstni dan praznuje dva dni po dejanskem rojstvu, na dan, ko sta jo starša vpisala v Izolsko matično knjigo. Starša sta ob vpisu zamolčala, da je bila deklica tedaj stara že dva dni, saj bi v nasprotnem primeru, zaradi nepravočasne prijave rojstva, morala plačati kazen. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:0fa418c3-788d-48d2-aab6-44296a5836172024-11-04Kamra_album

Polovični derezi za hojo po snegu #KAMRA:330925 Oprema Dereze Prva svetovna vojna 1. svetovna vojna Na fotografiji so polovične dereze za hojo po snegu, ki so jih uporabljali v času prve svetovne vojne. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:9800ef7a-49a0-494d-b903-e183d5b944df2024-11-04Kamra_album

Vincencij Bohanec - ranjenec 1. svetovne vojne #KAMRA:331708 prva svetovna vojna ranjenci vojaki 1. svetovna vojna Vincencij Bohanec (1884-1966) iz vasi Godemarci (občina Ljutomer) je bil eden od mnogih vojakov, ki so se med prvo svetovno vojno borili na fronti v Galiciji. Strelu v glavo se je imel zahvaliti, da je lahko zapustil krvavo bojišče, ki je bilo usodno za veliko slovenskih fantov. Strelno kroglo je nosil v glavi vse do svoje smrti leta 1966, saj si je zdravniki niso upali odstraniti, ker bi poseg lahko povzročil hude poškodbe možganov.Vincencij se po poškodbi ni več vrnil na bojišče. V domačem kraju si je ustvaril družino z Alojzijo Zmazek (1894-1939). Rodilo se jima je 12 otrok. Vincencij Bohanec je bil stric pisatelja Frančka Bohanca (1923-2010) ter njegovega brata Slavka Bohanca, ministra za šolstvo v nekdanji Jugoslaviji.Fotografija je del zasebnega arhiva družine Avguštine Budja. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:8ee510d5-8f12-45ea-8de8-084047fec0282024-11-04Kamra_album

Gradbišče sanatorija v Rusiji #KAMRA:332522 Pionir Gradbeništvo Rusija Tovarne Novo mesto 20. stoletje Novomeško gradbeno podjetje Pionir je imelo različna gradbišča po svetu. Na fotografiji je gradbišče sanatorija v Rusiji, v Nebugu ob Črnem morju v sedemdesetih letih 20. stoletja. Gradivo je prispeval g. Jože Kraus. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:38a00378-76bc-4d0b-8caf-39a15a8d9f272024-11-04Kamra_album

Semedelska cesta #KAMRA:330829 Po 2. svetovni vojni Takšna je bila pot v Koper še nedavnega leta 1965. Potekala je ob morju po Semedelski cesti, današnji “promenadi”. Avtomobilov tedaj še ni bilo veliko. Deček na fotografiji je moj oče Miro Kavčič. V ozadju legendarni “fičko” (Zastava 750), tedaj najpogostejši družinski avtomobil. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:254d6421-7349-43a9-8a3d-49ca6a6d89df2024-11-04Kamra_album

ISTRSKI PLANINCI ZA CELOVITO ISTRO, 1987 #KAMRA:332132 Celovita Istra, planinci, Po 2. svetovni vojni Zadnjo nedeljo v aprilu, 26.4. 1987 so se zbrali na Slavniku predstavniki sedmih planinskih društev z območja Istre. Ugotavljali so, da je celovitost Istre ogrožena. Istra je razdeljena na množico občin in med  dve republiki, kar onemogoča obravnave skupnih interesov ljudi, ki živijo na tem območju: Slovencev, Hrvatov in Italijanov. Vprašali so se, kaj lahko organizirani planinci in planinska društva, ki delujemo na tem območju, pripomoremo k izboljšanju stanja.Ustanovili so koordinacijski odbor PD Glas Istre iz Pulja, Planik iz Umaga, Pazinka iz Pazina, Oljak iz Opatije, PD Sežana, PD Snežnik Ilirska Bistrica in Obalno društvo Koper. Zastavili so si nekaj konkretnih nalog: ponudili bodo stare in na novo oblikovane planinske poti bodisi vzdolž Čičarije, pa tudi prečne kot: Solinarsko pot od morja do Bele Krajine, izdali naj bi planinski vodnik po Istri in ponudili obiske številnih markantnih istrskih vrhov, postavili še kakšno planinsko postojanko, trdneje povezali istrska planinska društva, tudi z številnejšimi medsebojnimi obiski članstva in mladine …Čez dve leti, je PD GLAS ISTRE iz Pulja že odprla odprlo na novo zgrajeno kočo pod Brajkovim vrhom 1092 m sredi Istre. Izpod peresa Karla Kocjančiča in Branka Bratuša Ježka je leta 1997 je izšel Vodnik po Slovenski Istri, Čičariji, Brkinih in Krasu. Zahvaljujoč planinskim entuziastom postaja tudi Istra vse bolj znana v slovenskem in hrvaškem prostoru in širše.Na sliki: predstavniki PD Pazinka Pazin, PD Umag, PD Sežana, PD Snežnik Ilirska Bistrica in OPD Koper na prvem sestanku koordinacije istrskih planinskih društev. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:cc42f965-8c95-49a3-952c-ac54b3c131422024-11-04Kamra_album

II. državna mešana ljudska šola Valentina #KAMRA:331464 II. državna mešana ljudska šola Valentina Po 2. svetovni vojni Fanči (spodnja vrsta druga iz leve),roj. 21.5.1948, umrla za meningitisom 16.12.1956. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:aff0b7ef-69d7-4ada-861c-7949b8c865152024-11-04Kamra_album

Matični urad v Mariboru #KAMRA:331954 matični uradi poroka Maribor Po 2. svetovni vojni Fotografija, ki je nastala leta 1966, prikazuje matični urad v Mariboru. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:aba5616e-b667-4a1c-b141-69c9bc20a79f2024-11-04Kamra_album

Veslaško državno prvenstvo v Mariboru, leta 1961 #KAMRA:330616 veslaška regata državno prvenstvo veslači Po 2. svetovni vojni Fotografija je bila posneta leta 1961, na jugoslovanskem državnem prvenstvu v Mariboru. Veslača na fotografiji Marjan Pavlič in Stanko Kočevar sta tistega leta osvojila prvo mesto v dvojnem dvojcu v članski kategoriji. Tekmovala sta za Veslaški klub Argo Izola. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:f995f75d-9fb0-48e9-a097-2929f597555a2024-11-04Kamra_album

Medicinske sestre v času prve svetovne vojne #KAMRA:330893 Prva svetovna vojna Medicinske sestre 1. svetovna vojna Na fotografiji so medicinske sestre v času prve svetovne vojne. Desno stoji Marija Peternel, v sredini pa stoji Jerica Peternel. V tem času so se dekleta za medicinske sestre izučila v Ljubljani na 6-mesečnem tečaju. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:52e8b35d-ffd7-41de-bb56-7fcf37171f332024-11-04Kamra_album

Medicinska operacija v času prve svetovne vojne #KAMRA:330899 Prva svetovna vojna Operacije Medicinsko osebje Zdravniki Medicinske sestre Vojaške bolnišnice 1. svetovna vojna Fotografija prikazuje medicinsko osebje pri operaciji v času prve svetovne vojne. Ob zdravniku je prva z desne Marija Peternel, druga z desne pa Jerica Peternel. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:01590687-7b99-4100-b725-68a2bf9ce5582024-11-04Kamra_album

"Firkel" iz leta 1867 #KAMRA:331213 vinogradništvo vinarstvo lončarstvo vinske gorice rokodelstvo posode Pred 20. stoletjem »Firkel« iz leta 1867 je izdelal lončar Anton Piletič iz Dolenje Stare vasi pri Šentjerneju. Na njem je napis namenjen Jozefu Madniku: »Kedur bo iz tega Firkle pil bo svoje Serce mladil in Bo zavuikal Bog te živi brate 15 Juni 1867 AP Zu (?) 62«. Firkel se je nahajal v stari zidanici na Vinjem vrhu, ki jo je družina Činkole pred drugo svetovno vojno kupila od Hrastarjevih. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:d2f67d4e-e163-40c0-9ac2-a8046d73b16b2024-11-04Kamra_album

Trgatev na Trški gori #KAMRA:331195 vinogradništvo, trgatev, vinarstvo, vinske gorice Po 2. svetovni vojni Trgatev na Trški gori pri Tereziji Golob leta 1959. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:b29f0869-2f1b-49c0-bfba-cbb7c9a929c72024-11-04Kamra_album

Praded z mamo #KAMRA:331104 Do 1. svetovne vojne Fotografijo je prispevala Nika Šircelj. Na njej sta njen pradedek Kamilo Hilbert in njegova mama. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ccedbf06-e210-4527-beaf-85d541a5be3a2024-11-04Kamra_album

Franc Grašič #KAMRA:330877 zvonovi topovi strelno orožje 1. svetovna vojna Na fotografiji je Franc Grašič (prvi z leve, v roki drži bič). Bil je prevoznik zvonov med vojno. Zvonove iz cerkve v Stopičah in cerkve v Gotni vasi je vojska odnesla in pretopila za izdelavo topov. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:4d8b36ff-93d8-4124-863e-fe9654685c8d2024-11-04Kamra_album

Alojz Koprivnik s Trške Gore nad Krškim #KAMRA:331084 prva svetovna vojna vojaki Krško italijansko bojišče Posavje vojaki 1. svetovna vojna Alojz Koprivnik (1878-1951) je živel na Trški Gori nad Krškim. Po poklicu je bil krojač, predvsem znan po šivanju moških oblek, zato so k njemu prihajali iz številnih okoliških vasi. Med prvo svetovno vojno je bil topničar na italijanskem bojišču, in sicer na tirolski fronti. Prejel je tudi več odlikovanj. Leta 1918 je poziral fotografu in nastala je razglednica, ki jo je poslal svoji ženi Ani in njunim petim otrokom. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:4cb6f04a-c049-4db1-b112-3657902d4db22024-11-04Kamra_album

Saditev dreves ob Poti spominov in tovarištva #KAMRA:330933 Pot spominov in tovarištva Po 2. svetovni vojni Projekt zasaditve dreves ob Poti spominov in tovarištva, ko je bila zasajena večina dreves ob Poti. Po letu 1992 je bilo zasajenih nadaljnjih 2.000 dreves. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c164ee52-ea8b-41a8-85cd-893e6acaad522024-11-04Kamra_album

Medalja planika #KAMRA:331255 1. svetovna vojna Medalja planika je bila oznaka gorskih enot. Hrani družina Padežnik. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:2bd6c89e-13f3-4eeb-9b5e-4150aeeb37c52024-11-04Kamra_album

Ivan Janez Doltar #KAMRA:330879 Ivan Janez Doltar Ranjenci Vojaki 1. svetovna vojna Na fotografiji je Ivan Janez Doltar iz Gradaca, rojen 28.4.1886, umrl pa je 27.12.1966. Ivan Janez Doltar na sliki leži na nosilih. Slika je bila posneta v glavni vojaški bolnišnici v Feldbachu, maja leta 1918. Feldbach se nahaja v bližini Graza in sicer severno-vzhodno. Slika prikazuje skupino ranjencev s fronte iz Galicije v družbi bolniških sester. V tistem času so fotografi v navedeni bolnišnici slikali ranjenca ali skupino ranjencev in iz te slike naredili razglednico, katero so lahko poslali svojim domačim. Besedilo, ki se nahaja na hrbtni strani, se glasi:” Takoj vam pošlem to sliko od mene in mojih prijatelov mislim da me boste lahko našli zdaj že polahko hodim prejmi lepi pozdrav od mene tvoj brat J.D.” Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:3954dbe9-80ac-475c-90c9-354e041064382024-11-04Kamra_album

Vojaki 87. pehotnega polka #KAMRA:331241 1. svetovna vojna Vojaki 87. pehotnega polka v fotografirani v Arji vasi leta 1915. V Arji vasi so imeli poligon za vaje. Mihael Lesjak – Miško je v prvi vrsti 4. z leve, ob turbaču. Hrani Milan Lesjak. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:5e29ff7b-b004-4f3c-940b-dd28edadb2a22024-11-04Kamra_album

Tehtnica za italijanske srebrnike, 1982 #KAMRA:332360 Tehtnica za srebrnike, Ivan Velan Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Predvojna Italija je imela v rednem finančnem prometu tudi nekaj srebrnih kovancev. Lira je visoko kotirala, zato je država dala v promet tudi srebrn denar. Najpogostejši so bili oni za 5 lir, z maso 5 g, imeli so tudi dvoje kovancev za 10 lir z maso 10 g in za 20 lir dva srebrnika, z maso 15 in 20 g. Znana je zgodba, ko je oče dal sinu za fantovščino srebrnik za 5 lir in mu naročil, da vsem pokaže koliko denarja ima, a zabičal mu je še, da mora tri lire prinesti nazaj!Ni čudno, da so italijanski srebrniki bili zelo vabljivi za ponarejanje. Pristnost kovanca so preverjali tako, da so enega po enega spustili na kamnito ploščico in po zvenu ugotavljali njegovo pristnost. Na bankah so seveda to počeli bolj strokovno. Srebrnike so stehtali s posebno mini tehtnico kot kaže slika. Skoraj 13 cm dolga tehtnica je imela na eni strani kovinsko kroglico z vijakom za umerjanje, na drugi strani pa štiri žlebove za ustrezen kovanec, ki so ga preverjali. Če je kovanec bil pravi se je tehtnica postavila v ravnovesno lego. Na zgornji strani tehtnice je še oznaka proizvajalca (DUX, Brevetto).S tako tehtnico je vsaj 20 let tehtal srebrnike tudi Ivan Velan iz Trnovega, blagajnik v takratni mlekarni v Ilirski Bistrici. Ko je zvedel, da zbiram star denar, mi je s posebnim veseljem poklonil tehtnico, češ, da to spada k moji zbirki. Tehtnica mi je ostala v prijeten spomin na g. Velana, ki je bil zadnja leta svoje delovne dobe zaposlen na OŠ Dragotina Ketteja in sva bila kolega.Tehnica je zanimiv predmet s področja denarnega poslovanja v Italiji. (vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:157d9820-6f24-4b57-9776-2a31b64a85402024-11-04Kamra_album

Čarodejna brivnica #KAMRA:331878 gledališke predstave Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Prve gledališke predstave so se v Prosenjakovcih formirale v drugi polovici tridesetih let in prav iz tega obdobja izvira tudi ta fotografija s prosenjakovskimi igralci slovenske gledališke igre. Eno izmed predstav so naslovili Čarodejna brivnica. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:3a34a51d-90fe-4a4f-bb49-2f65945a88da2024-11-04Kamra_album

Osnovnošolci na Tinjanu #KAMRA:331624 Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Na fotografiji je moj oče skupaj s sošolci osnovne šole na Tinjanu. Z učiteljico … Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ee6b5947-74cb-4f42-a3d0-3f08f65bad752024-11-04Kamra_album

Miko Novak Peričev #KAMRA:331600 Prva svetovna vojna 1. svetovna vojna Miko Novak Peričev je bil udeleženec bitk na Soški fronti. Ob italijanski ofenzivi je bil v strelskem jarku ranjen v peto. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:edeca12a-cc30-4fc8-9a68-d1a9bae95fa42024-11-04Kamra_album

Skupina vojakov #KAMRA:331602 Prva svetovna vojna Vojaki 1. svetovna vojna Ne vemo niti kdaj niti kje je je nastala gornja fotografija. Vemo le, da je med skupino avstro-ogrskih vojakov, ki pozirajo fotografu, tudi Julij Novak iz Gradca. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:492c65d9-1442-4d4c-8dd2-07ab56206ddd2024-11-04Kamra_album

Ignac Škoflek - avstro-ogrski vojak #KAMRA:332310 Avstro ogrski vojak 1. svetovna vojna Ignac Škoflek je bil kot 20 letni mladenič vpoklican v Avstro-Ogrsko vojsko. Sam nam je večkrat pripovedoval, da je kot vojak služil tudi v Rusiji, kjer je občutil veliko trpljenje, žalost, lakoto in peklenski mraz. Njemu v spomin 1896-1982. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:6bbd4de5-3237-4343-bf4b-578cadc775352024-11-04Kamra_album

Ko je krojaštvo bilo še moški poklic. Ilirska Bistrica, 1926 #KAMRA:332350 Krojni tečaj v Ilirski Bistrici Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Tudi Italija je po prvi vojni na zasedenih ozemljih vzpodbujala samozaposlitev, kar je v letih, ko se je kazala močna gospodarska kriza bilo več kot dobrodošlo. Vrstili so se tečaji za mnoge poklice, ki naj bi omogočili tudi gospodarski dvig območja, tudi Primorske, ki ga je prizadela svetovna vojna.Na sliki, tečaj za krojače v Ilirski Bistrici. Napis na tabli nad skupino to potrjuje: CORSO SARTI, BISTERZA 1926, KROJNI TEČAJ Žal na sliki prepoznamo le nekaj posameznikov, neznana sta tudi učitelja krojenja: na sredi slike.Prednja vrsta, z leve: Prvi Dušan Fabjan; druga vrsta: prvi Lado Polh, predzadnji Franc Gertner Grabec; tretja vrsta: drugi je Stano Marinčič; zadnja vrsta: drugi Jože Pegan, četrti Pepe Batista in zadnji Franc Tomšič Munde.Iz naslova krojne pole zvemo, da so tečajniki izdelovali »Uniforme za glasbenike«.Če bi tečaj bil le leto dni kasneje, bi na tabli že pisalo novo ime za Bistrico, Villa del Nevoso in slovenskega napisa za gotovo ne bi smelo biti. Slika neznanega fotografa je bila verjetno posneta v Sokolskem domu.Stano Marinčič nam je vsem mladim gasilcem preurejal uniforme. Bile so nekoč temne miličniške uniforme. Moja je imela kar štiri vrste zašitih lukenj za gumbe, pa vseeno smo jih bili veseli in ponosni nanje. Stano je bil tudi zelo duhovit mož. Ko mu je mladi Tomo prinesel hlače popraviti rekoč: »Sem Vam prinesel hlače skrajšati!« Je krojač Stano resno odgovoril »Prav, prav, pa kaj bi hodil h kovaču?«  (vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:06f48acd-3148-400d-91e3-2e307c3245182024-11-04Kamra_album

Učenci prosenjakovske šole v šolskem letu 1939/40 #KAMRA:332072 Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno V prosenjakovski osnovni šoli je bilo v vseh osmih razredih v šolskem letu 1939/40 vpisanih 97 učencev, po narodnosti pa je bilo več Madžarov kot Slovencev. Prvotno je imela šola dva učitelja madžarske narodnosti, od katerih je eden govoril tudi slovensko. Velik poudarek je bil tudi na verski pripadnosti učiteljev, tako je bil eden učitelj rimokatoliške vere in drugi reformator. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:8a80aa50-eedd-425e-8dfd-7b9f75d044682024-11-04Kamra_album

Učitelji meščanske šole v Črnomlju #KAMRA:331534 učitelji Črnomelj meščanska šola Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Učitelji meščanske šole v Črnomlju leta 1935. Od leve proti desni so na fotografiji Josip Šterbenc, Josipina Primožič, Pavlin Bitner, Karel Šterbenk, Ivana Žanka Miklavčec in Jože Kos. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:bd713a5b-469d-48e6-bbe7-4a8a52e1bfd42024-11-04Kamra_album

Vinskogorčani na travniku okrog leta 1965 #KAMRA:331728 kmečka opravila grabljenje sena Po 2. svetovni vojni Delovno, a tudi veselo razpoloženje pri grabljenju sena. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ddf63447-7f60-4165-877c-3051075931182024-11-04Kamra_album

Moji predniki #KAMRA:331814 Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Ni znano, ob kakšni priliki je fotografija nastala, a nastala je na Matetovem vrtu v Knežaku 1926. ali 1927. leta, po napravljenosti oseb sodeč, je bil dogodek prazničen. V sredini in najvišje je moj stari ate po mamini strani, posestnik in trgovec Franc Urbančič, roj. 1874, nižje spodaj sedi njegova žena, moja stara mama Terezija, roj. Štritof 1880 z najmlajšim v naročju, na očetovi desni je moja mama Marija, prvorojenka, okoliinokoli pa gnezdo trinajstih mojih stricev in tet, eden je umrl še kot dojenec. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:18d615a6-54f3-4b03-be05-29c92f581bf62024-11-04Kamra_album

Sorodniki na obisku #KAMRA:331291 Po 2. svetovni vojni Sorodniki se pridružujejo noni in vnuku, ki nesejo obdelovalcem vinograda steklenico domačega vina. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:9061174f-98a3-4195-bca1-b556ed9e29c22024-11-04Kamra_album

Praznik ujedinjenja 1.12.1937 #KAMRA:331756 Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Fotografija je nastala pred Sokolskim domom v Novem mestu na praznik ujedinjenja 1.12.1937. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:6438b963-8062-4ddd-91c0-fda91c1ff2012024-11-04Kamra_album

Dr. Fatur, predvojni direktor slovenskih železnic #KAMRA:331882 pravnik, železnica, šolanje Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Dr. Aleksander Fatur (1878-1946), pravnik,  je bil brat pisateljice Lee Fatur (1865-1943), rojene v Zagorju na Pivki kakor tudi njen oče Lovrenc Fatur (1833-1921), ki ga je dograditev železnice Dunaj-Trst zvabila v železničarsko službo. Njegovo družino so premeščali iz kraja v kraj, nazadnje so vsi pristali v Ljubljani. Tja so najprej poslali v šole mlajša Leina brata, njo pa za njuno gospodinjo; vendar se je ob tem vztrajno samoizobraževala in se uveljavila kot plodovita pisateljica. Brata sta postala visoka žezničarska uslužbenca, Aleksander pred 2. svetovno vojno celo direktor slovenskih železnic. – Ob njegovem portretu je detajl s slavja na Taboru, kjer ga je kaka stotnija povabljenih februarja 1938 pospremila v pokoj. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:da9b1da5-6173-4d33-8c7b-c0824dc49ecf2024-11-04Kamra_album

Mladinski seminar v Ljubljani, jan. 1955 #KAMRA:332486 mladinski seminar, Ljb, 1955 Po 2. svetovni vojni Mladinska organizacija v občini Ljubljana center je za člane mladinskih odborov na šolah občasno organizirala seminarje, ki naj bi razširili potrebno znanje za delo z mladino. Tako je bilo tudi na seminarju, ki je bil organiziran med 16. in 21. januarjem 1955 v Zavodu za glasbeno vzgojo v Šiški.Na sliki: slušatelji tega seminarja skupaj s predavatelji, od katerih prepoznam le Vinka Terčka. Med slušatelji pa v prvi vrsti, prvi z leve Matija Barl (Kekec v prvem Kekčevem filmu), Peter Toš (danes diplomat), zadaj za osebo s kravato in visoko plešo sošolca Ignac Regovič in Vojko Čeligoj. Mnogi iz gornje slike so kasneje nadaljevali politično delo tudi poklicno!(127/vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:2414d11b-3286-42f8-b6b6-e8206e95102c2024-11-04Kamra_album

Skoraj idilična slika iz leta 1942 #KAMRA:332284 vrt, seno, ate, teti 2. svetovna vojna Skoraj idilična slika iz leta 1942. Okoliščine nastanka, ki jih navaja Marija Tomšič, roj. Fatur, pa razkrivajo družinsko dramo pri Petrovih v Zagorju na Pivki. – Poletje 1942. Vojna v polnem razmahu. Italijanski okupator se še ni umikal. Vse drznejše je postajalo partizansko gibanje.  – Marija, takrat stara 8 let, se spominja: Umrla nam je mama, stara komaj trideset let, ateta so vpoklicali v italijansko vojsko, z mlajšima sestricama smo ostale  sirote. K sreči sta bili še doma teti, Fani in Angela In priletna »mamca«, ki so nam gospodinjili.  Pri »moških« opravilih nam je pomagal stari ate Mahaličov, mamin oče. S senenim vozom in kravjo vprego smo se odpravili po seno v naš vrt V Guri. Kdo nas je slikal, ne vem. Na sliki pa smo: jaz na levi, zgoraj  teta Fani, v njenem objemu  moja 2 leti mlajša sestra Helena, najmlajše, Silve ni bilo zraven, na desni sedi teta Angela, pred govedom z gajžlo v roki  stari ate.  – Takrat 24-letna Fani Fatur (1918– 2011) je bila po vojni v Ilirski Bistrici priljubljena učiteljica -elementarka,  do pozne starosti so jo  spoštovale številne  generacije njenih učencev in jo ohranjajo  v lepem spominu. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:550a92f3-9e97-474d-af82-7dfef371f6ab2024-11-04Kamra_album

Janko Boljkovac #KAMRA:330859 vojaki fotografije Janko Boljkovac 1. svetovna vojna Na fotografiji je vojak Janko Boljkovac skupaj s sovojaki (2 sta iz Slovenije in eden iz Primorja). Služil je vojsko na Dunaju. Fotografijo je kot razglednico poslal svoji mami, na njej pa piše: “Draga Mama! Danas sam primio od Vas kartu i čestitku k Novoj godini. Evo Vam šaljem moju sliku i jedan Primorac i dva Kranjca. Pozdravljam Vas i sve ostale. Zbogom Vaš nezaboravni sin Janko.” Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:e6be79c2-56a6-4727-9c77-07901546e8e92024-11-04Kamra_album

Prenos sena #KAMRA:331357 seno bik travnik Po 2. svetovni vojni Moja mama, Marina Mencinger se pelje na kupu sena. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c27917ad-7608-4001-9205-eaa4a46ca8022024-11-04Kamra_album

V Reziji "ukradena" fotografija #KAMRA:331910 slavistika, Rezija, ekskurzija Po 2. svetovni vojni Študentje ljubljanske slavistike smo bili zgodaj poleti 1960 na absoventski ekskurziji v Benečiji in Reziji. Tiste čase je bil to vse prej ko enostaven podvig. Prelepa rezijanska dolina je bila  za Italijo strogo varovano obmejno področje. Povsod je bilo prepovedano fotografirati. Jaz pa s seboj kar dva fotoaparata, za črno-bele slike in barvne diapozitive. Naš avtobus sta vseskozi spremljala dva karabinjerja z motorji. Ob postankih smo se kar razpršili v lovu za slovensko besedo. Domačini so nas gledali začudeni. A na našo željo je starka, sedeča pred hišo, vseeno odmolila svoj starinski, narečni Očenaš. – Pred odhodom iz Ravence, osrednje rezijanske vasi, smo na trgu udarno zapeli nekaj slovenskih pesmi. Jaz pa sem skozi prezračevalno okence iz avtobusa prizor posnel, skupaj s karabinjerjema v ozadju. – Na sliki so med nami naši profesorji: Tine Logar, Boris Urbančič, Franc Jakopin, Miloš Poljanšek. Prav v centru je Izidor Predan, kulturni delavec in vsestranski beneškoslovenski aktivistki, ki je bil ves čas z nami. Na povratku je prisedel v naš avtobus in je s takim zanosom odrecitiral Gregorčičevo Soči, da smo najpej onemeli, potem pa burno zaploskali. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:e232f12c-d94d-414e-ae83-9edb77963a3b2024-11-04Kamra_album

Kolesarji #KAMRA:330763 kolo kolesarji Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Fotografijo je kot razglednico prejel mož moje stare tete Janez Žontar, ko je služil vojaški rok v Makedoniji. Pisal mu je prijatelj Jakob Ž., datirana pa je na 1.9.1927. Na fotografiji naj bi bili kolesarji iz Sv. Duha pri Škofji Loki. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:781aba53-c2e2-40a2-87e7-8a13daad0abf2024-11-04Kamra_album

Matičičev križ #KAMRA:331610 Po 2. svetovni vojni To je bilo v času, ko so v Kamnici, Rošpohu in Bresternici gospodarili mariborski Nemci in domači nemškutariji. V času pred 1. svetovno vojno so se v kamniško faro priselile trde slovenske korenine, kot so Matičiči, Grmeki, Perki itd. Nihče ne ve, kdo je ustvaril in postavil križ skupaj s kapelo. Srednje veliki križ je iz hrastovega lesa, na njem pa sta leseni kip Križanega in pod njim majhen leseni Marijin kipec. Križ je obrnjen proti vzhodu oz. proti domačiji, okrog njega je lesena ograja. Edino znano je, da se je v začetku 20. stoletja sem priselil Anton Matičič, ki je kupil posestev in gozd na Mediču od Franca Ravnjaka. S številno družino se je 7. aprila 1907 priselil s Krajnskega. Posestev in križ je novi gospodar pridno vzdrževal in tega je naučil potomce do današnjega dne (Pivec, 2013).Vir: Pivec, T. (2013). Kamnica : znamenja na vasi in v njeni okolici. Matičičev križ na Šobru. Maribor: Unigrafika Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:edf24efe-af86-498b-b4d9-cf5e17bc3e7e2024-11-04Kamra_album

Ate ob odhodu k vojakom #KAMRA:331930 regruti, naborniki Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Slovenski fantje prvič odhajajo v Italijansko vojsko služiti vojni rok. Tako tudi Leopold Čeligoj (Mežnarjev Polde) s Topolca pri Ilirski Bistrici (1904-1944). Trije starejši bratje so služili vojaški rok še v avstrijski vojski in se bojevali proti Italijanom. Polde, najmlajši pa je že moral služiti v italijanski vojski. Razporejen je bil med Bersagliere v mestu Desenzano v severni Italiji. Še ne 40-letni je padel kot partizan Gubčeve brigade na Sveti Ani nad Trebnjem. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:173c3926-fd8a-4e6b-8f83-02e877264ede2024-11-04Kamra_album

Družina in pol, Vencetovi s Topolca, 1959 #KAMRA:332346 , Vencetovi Po 2. svetovni vojni Ob starših Francu in Francki Baša s Topolca so se Vencetovi otroci zbrali in skupaj s svojimi družinami proslavili  njuno zlato poroko.Starša sta imela deset otrok, šest deklet in štiri fante. Življenje jima ni bilo naklonjeno. Oče Franc je bil poklican na rusko bojišče Galicijo in doma pustil mlado ženo s tremi otroki. Ko se je po letih ujetništva vrnil domov so ga takoj poklicali na fronto tokrat na italijansko. Tudi s tega bojišča se je srečno vrnil domov. Družina se je povečala še za šest članov. Vsi so bili vzgojeni v narodnem duhu zato ni bilo dileme glede opredelitve v drugi vojni. Vsi fantje so bili partizani, dekleta pa aktivistke, tudi zaprte in na očeh domobrancev.Na sliki: V prvi vrsti z leve najmlajše sestre Majda, Vilma in Stana, poročila s e je z Bistričanom Jankom Samso, ki je kot ujeti partizan bil odpeljan v Mathausen.V zadnji fantovski vrsti: Viktor (borec Notranjskega odreda), Pepi borec v 14. diviziji, ujet pri Senovem in odpeljan v Dachau), Franc se je vključil v 3. Prekomorsko brigado. Bojna pot ga je vodila čez celo Dalmacijo z neštetimi boji. Najstarejša Marija je  morala iti služiti v Trst in tako pomagati preživeti družini doma. Pavlina, se je poročila z vaščanom Poldetom Mežnarjevim, ki je padel na Dolenjskem kot borec Gubčeve brigade. Slednja je Anica, poročila se je s Francem iz sosednje vasi Mereče, ki se je s prekomorci vrnil osvobajati domovino. Tudi sin Stanko je preživel vojno pri partizanih, bil je komandir »relejne postaje« P-2a na Preložah v Brkinih. Žal je takoj po vojni še kot partizan doživel hudo prometno nesrečo in po posledicah leta 1947 umrl.V sredi slike sta starša, doživela sta lepo starost in v šestdesetih letih preminila. (vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a4e1ffb7-a083-4fa9-83ee-3240b25d45a12024-11-04Kamra_album

Breda Krajger z omico na poti v Šentjakobsko cerkev #KAMRA:331000 2. svetovna vojna Na cvetno nedeljo aprila 1943 se je Breda Krajger s svojo omico odpravila v Šentjakobsko cerkev v Ljubljani. V roki je imela butarico v barvah slovenske zastave. Klobuček, ki ga je nosila, je imel trak, ki je bil prav tako v barvah slovenske zastave. Ko so Italijani izvedeli za to, so zasegli vse butarice in jih pometali v Ljubljanico. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:4d915861-4865-443d-b30f-e608598321aa2024-11-04Kamra_album

Učenke šivilskega tečaja v Šmarju pri Jelšah leta 1939 #KAMRA:332376 šiviljstvo šivanje učenje učenke Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Moja mami Dorica Arzenšek (z leve prva v zadnji vrsti) se je leta 1939 kot štirinajstletna deklica učila šiviljsko-krojaškega poklica v takratnem damskem-modnem salonu v Šmarju pri Jelšah. Lastnica salona je bila gospa Josefine Legnat. Mami je  leta 1942 zelo uspešno končala šolanje in nato nadaljevala delo pri lastnici salona. Bili sta zelo povezani, mami je imela lepe spomine nanjo. Ko si je ustvarila družino, je opustila  šiviljski poklic, vendar je za nas otroke vedno kaj lepega zašila. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:8dbc83b9-0f17-4e99-b4e1-b991a719f1162024-11-04Kamra_album

V salezijanski šoli #KAMRA:331672 salezijanci Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Gojenci 1. letnika salezijanske gimnazije v Gorici. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c91e9de2-c0e5-4338-8b1e-46c3276328f42024-11-04Kamra_album

Spominska značka nemške telovadne organizacije, Ptuj 1906 #KAMRA:332504 Ptuj nemška društva telovadna društva Do 1. svetovne vojne Spominska značka 12. srečanja nemških južnoštajerskih telovadnih društev na Ptuju leta 1906 (Gauturnfest des Südösterreichischen Turngaues, Pettau 1906).Od sedemdesetih let 19. stoletja naprej so na Ptuju delovala mnoga nemška društva, ki so imela veliko vlogo pri širjenju nemštva v mestu. Eno takih je bilo tudi telovadno društvo Turnverein.Turnerstvo je vzniknilo v Nemčiji. Razširjalo je društveno telovadbo in krepilo združitev Nemčije. Razvilo se je tudi v Avstriji, kjer so se posebej v nenemških delih monarhije telovadci uveljavljali kot germanizatorji. Kot protiutež so Slovenci v drugi polovici 19. ustanavljali sokolska in orlovska društva. Obe organizaciji sta bili vse do zloma Jugoslavije v letu 1941 dejavni tudi v nacionalnem, kulturnem in političnem pomenu. Nacionalna nasprotja med tumerji in sokoli so pogosto vodila k prepirom in pretepom.  Značka je del zasebne zbirke Borisa Bavdeka iz Apač na Dravskem polju.  Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:51268328-6b20-4772-9caf-5749b9ab4d762024-11-04Kamra_album

4. b Osnovne šole Pinka Tomažiča, leta 1967 #KAMRA:330618 skupinske fotografije osnovna šola učenci Po 2. svetovni vojni Skupinska fotografija učencev 4. b razreda osnovne šole Pinka Tomažiča je bila posneta v učilnici Osnovne šole Pinka Tomažiča, v Kopru, leta 1967. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:b9d07923-eebe-4289-905f-b6fb1b47f4a62024-11-04Kamra_album

Giardinet #KAMRA:331329 Giardinet po 1954 Po 2. svetovni vojni Giardinet po 1954 Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:af6e38b6-14e1-42f7-b4a5-877440d5ec972024-11-04Kamra_album

Kuhar iz prve svetovne vojne #KAMRA:331301 1. svetovna vojna kuhar 1. svetovna vojna Na fotografiji sta dva kuharja. Andrej Bergant stoji in v roki drži kuhalnico. Rojen je bil leta 1869 v Spodnji duši pri Selcah. Kot vojak je bil nameščen v Tirolah, od koder se je vrnil peš. Kot spomin na prvo svetovno vojno je domov prinesel križ, star 100 let, ki ga je imel v hiši v “bohkovem kotu”. Andrej ni imel lahkega življenja, saj mu je žena umrla in je ostal sam z devetimi otroci. Večkrat so bili lačni kot siti, zato je tudi hodil v Dražgoše na delo. Bil je samouk, naučil se je brati in igrati harmoniko in orglice. Sam je ta glasbila tudi popravljal. Umrl je leta 1953. Uokvirjeno sliko svojega starega očeta je prispevala Jožica Finžgar iz Kranja. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:62a9cc5c-89d0-4470-8aaa-1f7fdd9799d92024-11-04Kamra_album

Fotografiji "Simunčeve" hiše (družine Kraševec) #KAMRA:331588 Po 2. svetovni vojni Zgornja fotografija je posneta pred vojno. Prikazuje hišo, ki jo obrašča trta. Spodnja fotografije je posneta leta 1961. Prikazuje hišo, ki je pripravljena na rušenje, odstranili so trto, zemljišče je bilo prodano v namen izgradnje metliškega hotela. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:1bf68aea-5957-4861-a287-a80f21052ab72024-11-04Kamra_album

Josip Weingerl #KAMRA:331496 železničarji železničarski uslužbenci železniške postaje Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Josip Weingerl je bil med obema vojnama vodja železniške postaje v Šoštanju. Njegov sin Vlado, po vojni je bil zdravnik v Slovenj Gradcu, je vrstnik Karla Destovnika Kajuha in njegov sošolec na I. gimnaziji v Celju. Po Karlovi smrti je “prevzel” njegovo dekle Marijo Medved (por. Weingerl). Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ac7cf04d-79ab-402c-bd5b-43cf82a5d4722024-11-04Kamra_album

Na Soriški planini #KAMRA:330767 planine planina izlet soriška planina Po 2. svetovni vojni Utrinek s planinskega izleta na Soriško planino. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:99d10c60-f299-420e-ac16-17ec5df8b87a2024-11-04Kamra_album

Industrijski gasilski tečaj, 1949 #KAMRA:331660 Po 2. svetovni vojni Sliko je prispevala Sabina Kravos. Na njej je njen dedek Franc Nussdorfer na industrijskem gasilskem tečaju v Bovcu leta 1949. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:1c6e63f0-db51-431c-a9cc-b2b0229864952024-11-04Kamra_album

Brhke Libojčanke #KAMRA:330739 Liboje narodno-zabavni ansambli ženski ansambli Po 2. svetovni vojni Od leve: Jožica Vizovišek, Berta Šimonc (Vodeb), Greti Srebot, Greti Satler in Irena Šuperger.Kvintet Brhke Libojčanke je deloval v letih  ok. 1960.  Po pripovedovanju Jožeta Jančiča so ansambel Veseli Libojčani in Brhke Libojčanke leta 1960 ali 1961 nastopili v Naklem pri Kranju v TV oddaji, ki je bila v neposrednem prenosu. Ker takrat v Libojah še ni bilo televizorja, so mnogi Libojčani odšli peš v Žalec v gostilno Hodnik, da so si lahko ogledali neposredni prenos. Fotografijo prispevala: Berta ŠimoncUporabljen vir: Železnik, J., Pozdrav iz Liboj, 2013, str. 60-61 Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ce3dd3ec-bdf1-4443-9b7c-32d7d29400532024-11-04Kamra_album

Učenci 4. b razreda Nižje gimnazije Laško v šol. letu 1955/56 #KAMRA:331904 dijaki maturanti skupinske razredne fotografije Po 2. svetovni vojni Z leve:vrsta: Marjeta Rozman, Helena Hochkraut, Marija Štifter, Jožefa Šipek, prof. Jože Širec, Katarina Kolšek, Anica Trbovc, Jožefa Senica, Frančiška Deželak;vrsta: Cvetka Jančič, Zdenka Ojsteršek, Marija Oberžan, Dragica Špiler, Marinka Vivod, Danica Selič, Ivana Poljanec;vrsta: Adam Gabrič, Anton Maček, Alojz Senica, Boris Belak, Fedor Uranič, Karl Turk, Stanko Senica, Vlado Pipal.Na fotografiji manjkata: Ana Jančar in Rozalija Ulaga.Prispevala: Marjeta Božič, roj. Rozman  Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:1c698d78-b9c3-4487-9b2f-cbe423d96c552024-11-04Kamra_album

Poroka - gostüvanje #KAMRA:331460 poroka Po 2. svetovni vojni Na sliki je vesela poročna druščina iz leta 1954. Zanimivost takratnih porok je bila predvsem ta, da so trajale po dva ali tri dni in so se večinoma prirejale doma. Slika je nastala na domačiji ženina Edmunda Kočmarja na Hodošu. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:af9e4bab-c95f-49d2-acd3-2298f31960e52024-11-04Kamra_album

Zagorski fantje letnik 1935 #KAMRA:331888 fantje, vrtna veselica Po 2. svetovni vojni Ob nedeljah, navadno po deseti maši, smo se fantje dogovorili, kam bomo zvečer šli na vrtno veselico. Vabili so ročno izdelani plakati, pribiti na krajevno običajen način na drevesno deblo ali na kak zid. Vrtnih veselic je bilo tiste čase dosti, od pomladi do jeseni. Navadno za shod (opasilo, žegnanje, šagro), ki se ga je praznovalo ob godu svetnika-vaškega zavetnika. – V Zagorju pa ni (bilo) tako: v cerkvi je sv. Helena, shod pa iz nepojasnjenih razlogov praznujemo na binkoštni ponedeljek. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a7a0ef09-42d6-41d7-a3bb-9c25be4c9ebd2024-11-04Kamra_album

Ilirskobistriški sokoli na sokolskem zletu v Lovranu, 11. avgusta 1912 #KAMRA:331962 telovadci, sokoli, zleti Do 1. svetovne vojne Prizadevni član Sokola v Ilirski Bistrici Janko Kovačič je vodil telovadno vrsto članov in članic domačega Sokola na zletu Hrvaške sokolske župe »Vitezič« v Lovranu. Posebno sta se na nastopu izkazala prav Janko Kovačič in gost zleta Stane Vidmar vrhunski telovadec Sokola 1. iz Ljubljane z vajami na orodju. Prisotni so bili tudi navdušeni nad nastopom Bistriških sokolic. Z desne Viktor Tomšič, podstarosta, Josip Samsa starosta, praporščak Tone Oprešnik in Stane Vidmar. Z leve Janko Kovačič in njegova sestra Minka, Poldi Samsa starostova hčerka … Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:55af61fa-8dab-4716-a80a-a86b32a5ffc02024-11-04Kamra_album

Davno jutro na Snežniku (1796 m) #KAMRA:332023 Snežnik, jutro, davno Po 2. svetovni vojni Fotografiji sta bili posneti poleti 1958 z mojim novim altixom, ki me je poslej dolgo spremljal posvetunaokrog. Snežniško jutro naju je očaralo.S prijateljem Ladotom (na desni) sva v mojih dijaških in študenskih letih opravila največ podvigov, navzgor, v planine, in navzdol, v jame in brezna, saj sva se šla tudi raziskovanje kraškega podzemlja. Ladotu ni bilo dano, da bi študiral, vendar si je z nevsakdanjo nadarjenostjo, z branjem prisvojil široko znanje in vsestranasko razgledanost. Ko ga je leta pozneje spoznal moj takrat 10-letni sin, ga je posrečeno poimanoval “stric Vseved”. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:0c3dea96-00e8-42b5-a9fa-edc7efd9cc002024-11-04Kamra_album

Na Golico #KAMRA:332272 Golica, izlet, članice PD Po 2. svetovni vojni Eden od redkih izletov dijakinj Šole za zdravstvene delavce v Novem Mestu, članic PD, je bil maja 1971 na Golico… Narcise so ravno začele cveteti in v koči pod Planino so imeli fantovščino… Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:e931a5a2-1667-4461-8a61-3080f39854682024-11-04Kamra_album

Degustacija Pekarne Tomič v Diskontu #KAMRA:332592 Vino Brežice, Diskont pri gradu, Brežice, degustacije 20. stoletje Fotografija prikazuje degustacijo in predstavitev proizvodov Pekarne Tomič in Vina Brežice v Diskontu pri Gradu leta 1994.Fotografijo je prispeval Dušan Sečen, takratni poslovodja Diskonta pri gradu. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:e1c9fd26-920a-4099-a32a-ea7a2698c8352024-11-04Kamra_album

Delikatesa Roze Zamparutti v Celju leta 1926 #KAMRA:331808 gostilne gostinci Celje Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Spomini: “Moja mama Leopoldina Pfeifer (na fotografiji druga z leve) je leta 1926 nastopila prvo službo v gostilni pri Rozi Zamparutti. Fotografija je bila posneta bodisi v lokalu, kjer je bila kasneje gostilna Koper, ali v nekdanji delikatesi Eichholzer, kjer je bila kasneje Majolka – obe v Aleksandrovi ulici. Prva z leve v črnem je verjetno Roza Zamparutti.” Več o tem tudi v moji knjigi: Moja vojna proti Nemcem / Bert Savodnik ; [uvodna beseda Tonček Kregar ; opombe Marija Počivavšek]. – Celje : Muzej novejše zgodovine, 2015 Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:6b4df643-0756-42a4-bfce-7ad978e957952024-11-04Kamra_album

Poziranje z lovci in njihovim plenom #KAMRA:331820 lovci divji prašiči 20. stoletje Poziranje z lovci po uspešnem lovu na divjega prašiča, ki je že pripravljen na transport z Tomosovima mopedoma v Gornjem Gradu spomladi 1966. Od leve proti desni: g. Dežman, neznan, Jure Šutej, Matjaž Tratnik, Gorazd Tratnik, Jože Tratnik, Tone Zagožen, g. Fricelj. Skeniran diapozitiv, avtor Zoran Tratnik Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:69f6aefe-cb25-4ee0-bc36-eaa5bf3a2bcb2024-11-04Kamra_album

Nogometaši celjskega Kladivarja v začetku 50-ih let #KAMRA:332248 nogometaši nogomet NK Kladivar Celje 20. stoletje Čepijo z leve: Cvetko Mahkovec, Franc Klanjšek, Milan Florenini, Edi Čoklič in Jože Kokotec.Stojijo: Vojin Božić, Slavko Marinček, Franc Podobnik, Radko Dobrajc, Janko Cencen in Franc Posinek.Prispeval: Rudi Škedelj Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:6212e07f-0270-41c9-b2c3-fa61b7b23cbe2024-11-04Kamra_album

Delavci Pionirja #KAMRA:332558 SGP Pionir Novo mesto Podjetja Gradbeništvo 20. stoletje Na fotografiji so delavci Pionirja, druga z leve je Tinka Tavčar, zraven g. Lukan. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:8e77aaf3-834d-4950-ac3e-b02088a84d7f2024-11-04Kamra_album

Bil sem tovariš na OŠ Košana #KAMRA:332031 Osnovna šola, Košana, učit. kolektiv 20. stoletje Bil sem tovariš na OŠ Košana.Šolsko leto 1957/58 smo v stari stavbi OŠ Košana začeli le s štirimi učitejskimi močmi. Z leve Boža Cucek, upravnica gospodična Štefanija Puppis, Elvira Makorič in Vojko Čeligoj. Slednjima dvema je bila to prva učiteljska služba in prilika, da si začetnika pridobita prve pedagoške izkušnje. Na šoli je bila še ga. Albina Gustinčič, ki je skrbela za čiščenje šole in mlečno kuhinjo. Šola je obiskovalo cca osemdeset otrok. Šola je bila slabo opremljena, brez telovadnice, kabinetov …Zahvaljujoč ameriškim paketom pa smo imeli odlično šolsko kredo. Varčevali smo tudiz njo. Pregrešno je bilo potrošiti več kot tri koščke na teden. Pa po kamniti tabli je bil pravi užitek pisati in risati z njo.Vojko Čeligoj  Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:771718f5-69e5-4953-bd91-c8456c8bc0942024-11-04Kamra_album

Ivo Andrić #KAMRA:331674 Ivo Andrć Portorož Hotel Metropol Nobelova nagrada za književnost Po 2. svetovni vojni Dobitnik Nobelove nagrade za književnost Ivo Andrić na obisku v Piranu. Na fotografiji v družbi z občinskimi možmi v Hotelu Metropol v Portorožu. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:0ec1ee57-a9a7-4572-a3ec-0b89447157f52024-11-04Kamra_album

"Trnovski črički" 1914 #KAMRA:332410 Trnovski črički, Anton Benigar, Čitalnica v Trnovem 1. svetovna vojna V času pred prvo vojno so tudi v Trnovem pri Ilirski Bistrici ustanovili svojo Čitalnico. Prostore so imeli najprej pri Mesarjevih, pri družini Benigar, kasneje pa v prvem nadstropju gostilne «pri Matetu«.Ko so leta 1903 zgradili trnovsko hranilnico so začeli uporabljati tudi »Dvorano« v tej stavbi. Tu je imelo svoj sedež že Katoliško izobraževalno društvo s telovadnim odsekom Trnovski Orel. Organizator telovadne in prosvetne dejavnosti je bil izredno marljiv Vjekoslav Lojze Zajc.Gornjo sliko-razglednico so leta 1914 poslali člani pevskega zbora Čitalnice svojemu članu Antonu Benigarju Jožkotovemu v Pulj, kjer so se vpoklicani pripravljali za vojskovanje. K pozdravom so pripisali:»Predno greš »na veselico« si še oglej Trnovske čričke. Glej, da prineseš za spomin na vojno kakšno rusko kučmo. Krigle bodo doma zaplesnile, pridi jih prezračiti! Pozdrav Micka«Ni znano, če je Anton Benigar prinesel domov kakšno rusko kučmo, se je pa srečno vrnil domov in s seboj prinesel še to sliko. Sliko hrani Dolores Kastelic Mesarjeva.Žal niso znana imena članov trnovske čitalnice, ki so na sliki, niti njihovega dirigenta, ki sedi med njimi. Očitno so se slikali ob nekem pomembnem dogodku, kar lahko sodimo po njihovih prazničnih oblekah, cvetju, možaki imajo nekakšne kokarde, dirigent pa celo lento čez prsi. Na tabli pred dirigentom komaj preberemo napis ČITALNICA z LIRO v sredini. (109, vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:e2f022cd-9e33-4909-b24e-1d16376f85b62024-11-04Kamra_album

Končni izlet na Svetino #KAMRA:332316 šolski izleti osnovnošolci 20. stoletje Ob zaključku šol. leta 1962/63 je 1. b razred II. OŠ Celje odšel na končni izlet na Svetino nad Štorami. Na fotografiji sem v tretji vrsti šesta z leve (označena s križcem). V ozadju, nekoliko zakrita deklica s kitko, stoji pred gospo z očali, je ilustratorka Lila Prap. Učiteljica Irma Turk je prijazno povabila na izlet tudi naše starše.Ostali prepoznani z leve: – v prvi vrsti: NN, Marija Ocvirk, Valčka Kramperšek, Stanka Pritekelj, Avrelija Trofenik-Ostrožnik, Valčka Brečko Orehovac, Vencel Ferant, Aleksander Mitrović; – v drugi vrsti: Andrej Žuža, Marina Gluvič, Borut Sedovnik, NN, Andrej Rozman;  – v tretji vrsti: Zdenka Marolt, Niki Veronovski, Milena Grabler, Alenka Žvar, Natalija Lorger-Lukman, Cvetka Žmaher, Barbara Ribič, Milan Murn, Bruno Šmajdek;  – v četrti vrsti: Lilijana Praprotnik – Lila Prap (s kitkama), Tatjana Božičnik- Hudomalj, Darja Druškovič; – v peti vrsti: moja mama Dora Žmaher, učiteljica Irma Turk, NN, g, Turk, ga. Sedovnik, ga. Veronovski, ga. Rozman.  Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:0b0e7d20-acf0-4ec1-9f83-5df12d6fa8ea2024-11-04Kamra_album

Celjsko nogometno moštvo NK Kladivar, 1954 #KAMRA:332242 nogometaši nogomet 20. stoletje Čepijo z leve: Cveto Mahkovec, Tone Vodeb, Ivan Pikl, Ivan Hribernik – Hanza, Franc Posinek.Stojijo z leve: Marjan Leban, Alojz Marinček – Slavko, Vojin Božić,  Ivan Virant – John, Rihard Rojnik in Polde Čoklič.Prispeval: Rudi Škedelj Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:2563ae2c-7085-4663-8dd6-3f567afcc27e2024-11-04Kamra_album

Proslava ob vstopu v 1. razred osnovne šole #KAMRA:331848 osnovna šola proslave nastopi Po 2. svetovni vojni Posnetek je nastal septembra 1960 pred osnovno šolo v Kopru, ki je stala na Muzejskem trgu. Proslavljali smo vstop v 1. razred in z baloni v rokah smo pele:»Moj dragi balonček, rumeni citronček,poleti visoko v nebo in zlatemu sončku prijazno mu reci, naj sije na našo Zemljo!«V tistem času sta bili v isti stavbi dve osnovni šoli: OŠ Pinka Tomažiča in OŠ Janka Premrla Vojka. Leta 1962 je bila na Bonifiki zgrajena nova šola, kamor se je preselila OŠ Pinka Tomažiča. Stavba, kjer je bila OŠ Janka Premrla Vojka, je bila leta 2008 v celoti porušena. 1. 9. 2006 so na Bonifiki odprli novo moderno osnovno šolo. Imenuje se  Osnovna šola Koper. Nadaljuje  tradicijo dveh osnovnih šol, ponovno združenih pod eno streho: OŠ Janka Premrla Vojka in OŠ Pinka Tomažiča. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:34bae5f5-5331-46ac-9e92-b2177820c3162024-11-04Kamra_album

Vizita v Ilirski Bistrici, 1924 #KAMRA:332304 Vizita, Lojze Gartner Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Takole veselo so se  vizitanti letnika 1909 postavili pred potujočega fotografa v Ilirski Bistrici potem, ko so bili potrjeni v vojsko. Bila je to vizita/nabor v letu 1924. Okrašeni s šopki cvetja in potrdili, da so sposobni za vojaški stan, ki so jih ponosno zatikali za klobuke ali pripenjali na obleko. Po njihovem izgledu se vidi, da je moralo biti jako naporno. Po prašnih čevljih pa tudi, da so dogodek proslavili  z veseljačenjem in plesom. Sredi skupine je godec Lojze Gartner vsem znani kot »Lojze Doren« redni spremljevalec vseh takih in podobnih dogodkov v Ilirski Bistrici. Lojze Gartner je v šestdesetih letih vodil tudi ilirsko bistriško »pleh muziko«. (vč)  Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ff565b7b-872c-427c-9eb2-a526d6b92d642024-11-04Kamra_album

Pionirjev zimski športni dan #KAMRA:332510 SGP Pionir Gorjanci Zimski športni dan Delavske igre Novo mesto Podjetja 20. stoletje Fotografija prikazuje deseti zimski športni dan, ki ga je priredil SGP Pionir iz Novega mesta. Potekal je na Gorjancih, kjer so podelili kar nekaj medalj in pokalov. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:34f3dc16-302d-4db6-bfe2-3f68b30c60232024-11-04Kamra_album

Domačija malega kmeta v Halozah #KAMRA:331706 Haloze, cimprače, male kmetije Po 2. svetovni vojni Fotografija prikazuje pogled na domačijo malega kmeta v haloškem Brezovcu. Gospodar hiše, po domače Črkov Hanzek, v značilni drži pozira fotografu; za njim na levi stoji s slamo krito cimprana kmečka hiša, mimo katere se vije ozka prašna cesta, ki vodi mimo hleva naprej in navkreber. Na vrhu griča stoji nad sosedovim vinogradom zidanica s prešo. Nobene od treh stavb na sliki danes ni več, na njihovem mestu pa stojijo moderne zidane hiše. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:1744a466-2b8f-4c4f-83d8-228121a518ca2024-11-04Kamra_album

Brata Kurnik #KAMRA:330857 vojaki 1. svetovna vojna Vinko Kurnik (1894-1915), stoji levo. Kot vojak avstro-ogrske vojske se je bojeval v Galiciji, kjer je padel leta 1915. Jože Kurnik (1888-1964), stoji desno, svak Franca Grešaka (po dom. Piškurja), ki se je kot pripadnik 87., celjskega polka boril na Šoški fronti. Štiri leta se je bojeval kot vojak avstro-ogrske vojske v Galiciji. Po vojni je približno dve leti preživel v ruskem ujetništvu. Po vrnitvi se je zaposlil v Rudniku Laško in živel pri sestri Jožefi Grešak (po domače pri Piškur) na Breznem pri Laškem. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:cc67ebe3-72c4-4b5c-8e75-b47e5d4ad95f2024-11-04Kamra_album

Pohod 1982 #KAMRA:330941 Po 2. svetovni vojni Ogled izgradnje Poti spominov in tovarištva v ljubljanskih Murglah, prisotna sta bila oba arhitekturna snovalca, predsednik odbora za izgradnjo PST, tovariš Kimovec in predsednica mestnega odbora SZDL tovarišica Kerševan. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:dcc7ac3e-d1fb-4763-8c0f-09078d8d41ad2024-11-04Kamra_album

Laške gasilke ob otvoritvi gasilskega doma v Škofji vasi #KAMRA:331221 gasilstvo Po 2. svetovni vojni Članice Gasilskega društva Laško so se 12. septembra 1954 udeležile otvoritve novega gasilskega doma v Škofji vasi Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:5fe91979-1c58-4122-a8ac-a10a136fbd142024-11-04Kamra_album

Meščanska šola v Črnomlju #KAMRA:331580 Meščanska šola Črnomelj Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Na fotografiji učitelji in učenci prvega razreda Meščanske šola v Črnomlju v šolskem letu 1935/1936. Deklice v belih vezenih oblekah so v okviru pouka obiskovale tečaj vezenja. Fotografija je verjetno nastala ob zaključku šolskega leta. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c37d6940-1c1b-496c-a219-de441672fb8e2024-11-04Kamra_album

Le corse degli asini #KAMRA:331684 osli Lucija tekme Po 2. svetovni vojni La corse degli asini a S. Lucia nel 1967. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:15d53a66-bfa0-4585-9bfc-5fdd5f4a0c2a2024-11-04Kamra_album

Gostilna "Pri Zelnikarju" v Zagorju na Pivki #KAMRA:332156 Zelnikar,Kette, Ribarić Do 1. svetovne vojne Gostilna »Pri Zelnikarju« v Zagorju na Pivki. Okoli leta 1900. Hiša še zmeraj stoji, gostilne v njej pa že desetletja ni več. Pročelje gleda na južno stran, pred njim so razsežni zelniki; odtod  ime krčme. – Med osebami na sliki je najvišji, stoječ pred odprtimi vrati, verjetno gostilničar, sicer v uniformi avstro-ogrskega vojaka, najbrže zato, ker so vojaške oblasti že tiste čase na Pivškem večkrat uprizarjale velike manevre. O tem posredno priča tudi častniška uniforma, sedeča za mizo. – Gostilna pa je vredna spomina, ker je vanjo zahajal pesnik Dragotin Kette (1876–1899), ki je v Zagorju  počitnikoval, pri mačehi; v Zagorju je namreč skoraj deset let učiteljeval Dragotinov oče Filip in v očetovo ljudsko šolo je štiri leta hodil tudi Dragotin. Tako da je v vasi poznal večino ljudi. In po izročilu je pozneje, kot dijak, rad fantoval z zagorskimi fanti. Prav o tem priča ketejevsko radoživa ljubezenska pesmica  Pred krčmo. S tem v zvezi nam je ohranil zanimivo pričevanje tudi pesnikov bližnji znanec in kasnejši življenjepisec Josip Ribarić, gostilničarjev brat, ki je tudi hodil sem na počitnice. S Kettejem sta se tu spoznala in spoprijateljila. Malo kasneje je bil Ribarić zadnji, ki je v tržaški bolnišnici  obiskoval že na smrt bolnega pesnika. Kettejev življenjepis je objavil 1936. leta v ljubljanski reviji Mladika.   (sf) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:319b5c28-ea84-41a7-8c6c-efff2e507a802024-11-04Kamra_album

Sindikalni izlet delavcev Vina Brežice v Posočje #KAMRA:332586 sindikalni izleti, Vino Brežice 20. stoletje Na fotografiji so delavci Vina Brežice na sindikalnem izletu v Posočju v 80. letih 20. stoletja, kjer so združili prijetno s koristnim. Fotografijo je prispeval Dušan Sečen. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:6cf34a25-2e37-4881-9f4b-afec6a7a280b2024-11-04Kamra_album

Našitek - znak savskega odreda #KAMRA:332448 Znak, taborniki, Savski odred, Po 2. svetovni vojni Uvod Ustanovni občni zbor savskega odreda: nedelja, 3. 4. 1960 Bili smo partizanski odred v letih 1967, 1968, 1970, 1971, 1975.Kipec Ilegalca pa smo imeli v posesti leta 1968 in leta 1969. Leta 1972 smo prejeli najvišje taborniško priznanje Zveze tabornikov Jugoslavije – Zlati javorov list z žarki in leta 1974 smo prejeli Srebrno priznanje Osvobodile fronte. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c806d565-a505-4991-976f-1cb96aec053d2024-11-04Kamra_album

Člansko nogometno moštvo celjskega Kladivarja v letih 1956/57 na Glaziji #KAMRA:332250 nogomet nogometaši NK Kladivar Celje 20. stoletje Čepijo z leve: Cvetko Mahkovec, Tone Vodeb, Ivan Pikl, Ivan Hribernik, Franc Posinek.Stojijo: Marjan Leban, Slavko Marinček, Vpjin Božić, Ivan Virant, Rihard Rojnik, Polde Čoklič.Prispeval: Rudi Škedelj Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:81355d6d-495c-4771-84d1-ebd34ca207512024-11-04Kamra_album

Učitelj z dodano vrednostjo, 1960 #KAMRA:332608 šola, moped, učitelj Po 2. svetovni vojni Kaj bi se danes hvalil z mopedom? Nekoč je bilo drugače. Na moje službeno mesto, ki je bilo iz Ilirske Bistrice oddaljeno 17 km, sem z javnimi sredstvi (vlak in avtobus) pa še najmanj 7 km pešačenja, sem se kar težko prebijal. Včasih sem se peljal s tovornjakom, ki je pobiral mleko po Vremski dolini. Tedaj je bilo še 2 km dlje in vstati sem moral že ob 4. zjutraj. Tudi konec tedna za nazaj ni bilo enostavno. Spet 7 km do avtobusa ali enako daleč v Pivko na vlak.Po letu dni sem se odločil za nabavo mopeda. S šolskim kolegom sva šla na ogled starega mopeda celo v Harije sredi Brkinov. Čeprav je moped dal skozi že dva lastnika je bil še vedno zelo drag, preko 100.000.- dinarjev. Kar sta bili več kot dve moji plači in pol. Nezaupljivi prodajalec je še zahteval garancijo za manjši manjkajoči znesek. Vseeno sem se odločil za nakup. Po vsem pešačenju v dežju in snegu, ni bilo kaj drugega storiti. Lastnik mi je v rezervarju pustil le malo bencina, tako da sva že po enem kilometru sredi noči morala dalje peš do Ilirske Bistrice, do prve bencinske črpalke.Moped mi je služil skoraj dve leti, dokler ni vendarle prišel na vrsto znameniti fičko! Banka je dala kredit, ki sem ga odplačeval tri leta. Čakal sem ga 6 mesecev. Iskati pa sem ga moral iti v Avto Šumadija v Beograd. In ko sem se vračal skozi Zagreb, so bile tam velike poplave. Vse poti proti Sloveniji so bile pod vodo. Moral sem preko Čakovca in Maribora, kjer so mi ponoči še opravili prvi servis. Avto pa je le bil doma in služil mi je, kljub premnogim napakam, še skoraj deset let.  Foto Franc Hebar, 134/vč Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:bc32f785-d161-4be2-871e-a1a815d3ce2c2024-11-04Kamra_album

Olmo nekoč #KAMRA:330672 Olmo Po 2. svetovni vojni Gospa Anita Destradi v naselju Olmo. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:2d5c7840-351d-4cbe-9991-1bafda48d4b52024-11-04Kamra_album

Vrtec Brežice na povorki "Cvetje in mladost" #KAMRA:331530 povorke, Brežice, Brežiška pomlad Po 2. svetovni vojni Fotografija prikazuje povorko “Cvetje in mladost” leta 1976 v Brežicah. Povorka je potekala vsako leto v mesecu juniju v okviru Brežiške pomladi. Sodelovala so različna hortikulturna društva, folklorne skupine, taborniki, krajevne skupnosti, delovni kolektivi in osnovne šole, vanjo pa se je redno vključeval tudi vrtec. Ta je vsako leto določil temo, za katero je šivilja skozi celo šolsko leto šivala obleke za otroke , ki so jih vzgojiteljice nato okrasile. Tema v letu 1976 je bila “Štirje letni časi”. Hortikultura 76 – Brežiška pomlad je potekala med 4. in 7. junijem 1976. Poleg omenjene povorke je potekala razstava cvetja, različna tekmovanja (v vezanju šopkov, v aranžiranju ikebane, v risanju cvetja na asfaltu) in predavanja. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a16c1acc-f808-4e3c-bfdb-c6627e47189a2024-11-04Kamra_album

Naš prvi avto #KAMRA:331840 Jaz z ženo Po 2. svetovni vojni Nakup prvega avtomobila je bil takrat, ok. leta 1965, družinsko doživetje. Z ženo Nado/Bernardo, roj. Kruh, sva ga dočakala že v drugem letu zakona. Z njim so se seve odprle mnoge možnosti. Prekrižarila sva bližnjo okolico Postojne, kjer sva prebivala, sama ali pa s prijatelji in sorodniki sva segla tudi v širši prostor. Na Tržaško in Goriško, pa v osrčje Istre … V posebnem spominu je ostal izlet z njeno mamo, ki sva jo na njeno željo popeljala na Brezje, na najino pa še na Bled in v Bohinj in z gondolo na Vogel. V najinih prostih urah sva vse večkrat pristala pri prijateljih ali sorodnikih križem po Pivškem. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:f9fdf19d-88f1-408e-a2f4-411d2cd69bca2024-11-04Kamra_album

PIVSKI VRČEK ZA SOKOLSKEGA PRIJATELJA, 1906 #KAMRA:332142 Sokoli, sokolski pivski vrček, Ilirska Bistrica Do 1. svetovne vojne Janko Jerala je bil v pred prvo vojno državni uslužbenec na občinski upravi v Ilirski Bistrici. Bil je navdušen nad sokolstvom in je bil med pobudniki obnovitve TELOVADNEGA DRUŠTVA ILIRSKI SOKOL v Ilirski Bistrici 1904/05. Žal je zaradi službenih obveznosti leta 1906 zapustil Ilirsko Bistrico in prevzel  mesto upravnika hiralnice v Vojniku pri Celju. Na slovo od ilirsko-bistriških sokolskih prijateljev spominja ohranjen zelo lep steklen pivski vrček z barvno sliko Sokola v sokolskem kroju z mečem v desnici, z levo roko pa drži rdeče obarvan ščit s stiliziranim napisom SOKOL. Na prednjem delu vrčka je še jedkan napis JANKO JERALA; na zadnji strani pa sta inicialki  A. Š.  Zaključujemo, da bi inicialki pomenili ime in priimek domačega sokola Antona Šlenca, ki je bil Jeralov sokolski prijatelj. Pa tudi sam vrček se je ohranil pri družini Šlenc. Ker je vrček na več mestih oškrbljen menimo, da je bil izdatni uporabi. (Slika Mateja Maraž)   Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:12a24f4f-ff62-4fa2-8ed8-0b0bd988d0782024-11-04Kamra_album

Spravljanje sena #KAMRA:331492 kmečka opravila spravljanje sena Po 2. svetovni vojni Družina Lešnik iz Jablanc v Zgornji Koreni pri spravljanju sena v Pernici. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:45e7310d-548c-43df-95a1-f0ea68f03b6d2024-11-04Kamra_album

Tito v Luki Koper #KAMRA:330783 pomembne osebnosti predsedniki Tito Jugoslavija Po 2. svetovni vojni Predsednik Republike Jugoslavije Josip Broz Tito na obisku v Luki Koper. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:d1ea4293-fc32-4c6d-b762-734b84345d382024-11-04Kamra_album

Anton Šibal kot vojak Avstro-ogrske vojske leta 1916 #KAMRA:330976 prva svetovna vojna Krpati 1. svetovna vojna Pismi Lojza Šibala, ki jih je poslal ob zbiranju spominov medijski hiši Novi tednik, ki je bila pokroviteljica akcije ob stoletnici začetka 1. svetovne vojne v organizaciji Osrednje knjižnice Celje. Pozdravljeni! Spodaj podpisani že skoraj 85 letni (na velikonočni ponedeljek), prečitam Novi Tednik, ki ima naročenega naša soseda Slatinšek Ivanka, sem zasledil ko pozivate bralce, če imajo kaj slik od prve svetovne vojne, ker letos bo 100 letnica, ko se je začela. Gotovo imajo ljudje tega še veliko, saj se mi zdi, da še ni 100 let. To pa zato, ker nam je ata veliko pripovedoval o njej, da nam je prišlo v meso in kri. Pa gremo po vrsti! Na naši kmetiji sta se v 19. stoletju rodila dva fanta. Stric Jožef l. 1880 in pa Anton, naš ata l. 1885. Stric Joža se je izučil za mizarja in živel na Jesenicah, Anton, naš ata, pa je prevzel posestvo. Bivša Avstro-Ogrska cesarska vojska je v mirnem času bila zelo izbirčna. Če ni bil dovolj velik, ni bil vojak. Joža je suhljad, velik in je bil celo častnik v mirnem času. Naš ata pa samo nekaj centimetrov manjši, pa ni bil »odštelan«. Čisto drugače je pa bilo, ko se je začela vojna. Stric Joža se je »napravil« bolnega, »dohtarja« nalagal, da mu je verjel. Naš ata je pa bil takrat dober za vojaka. Pripovedoval je: »Živeli smo v zemeljskih brlogih kot lisice v karpatskem gorovju, daleč od civiliziranega sveta. V pomanjkanju in stradanju, da je bila revščina popolna, še pa uši. Če jih nisem »poklal« vsak drugi dan, ni bilo za obstat. Zraven še pa noč in dan v smrtni nevarnosti, tako je ata pravil ob dolgih zimskih večerih ob krušni peči pri petrolejki. In končno, da se je pa rešil tega pekla, je doma na binkoštno soboto l. 1918 udarila strela v gospodarsko poslopje – hlev, ki je do tal pogorel. In ata je iz prve bojne črte dobil tri mesece »urlauba«. Ko je tri mesece poteklo, hlev še ni bil pod streho, so delali prošnjo podaljšanje »urlauba«, kar so uslišali, in preden je pa to poteklo, se je vojna zrušila in ata je lepo ostal doma. Kakšno naključje. Bog vedi, če bi se to ne bilo zgodilo, bi mogoče jaz tudi ne pisal teh vrstic danes. In, ko je ata šel na »urlaub« iz gorovja v Krpatih v dolino na ozkotirno železnico, si je lahko celo privoščil, da je nabral konice sestreljenih ruskih granat, katerih je bilo polno po tleh (čisti aluminij) ter jih prinesel domov (del tega še hranimo). To je lahko storil zato, ker je bila še vsa vojska na svojih položajih, zato na železnici ni bilo nobene gneče. Čist drugače je bilo ob koncu vojne, vlaki preobremenjeni, vsak je reševal najnujnejše, pa tudi prodajali za golo preživetje, za kos kruha. Tudi pošto je prinesel domov, katero je tam dobival, tudi to še hranimo … Lojz Šibal Kot sem Vam pred dnevi poslal nekaj gradiva o prvi svetovni vojni, ko je naš ata bil Karpatih proti Rusom, se je zgodilo tudi tole: Mi smo bili na enem bregu (vzpetini), Rusi na drugem. Pa stopita neko jutro dva Rusa na plano z belo cunjo na kolu, pa začneta klicati: »Avstrijak ne streljaj. Spokoj hočemo – Ne streljaj – idemo domoj« Pa kar mahata s tem kolo z belo cunjo. Gledamo, kaj to pomeni. Mar ni vojne konec!? Seveda, takoj obvestimo našega sarža. Jih je pa začel klicati: »Hej Ruski, hodi semkaj – hodi ….. Sta jo pa ucvrla po bregu navzdol. Mi nestrpno pričakujemo, kaj bosta še pa sedaj povedala. Takrat pa samo eden prisopiha do naših »Slelung«, eden pa je nekje ostal. S saržem si podata roke, pa pravi: »Ali nismo nori, da se takole streljamo – pobijamo!? Mi od tega trenutka ne bomo streljali več! Naš mu je dal kar prav, ter zagotovil: »Če vi ne boste, mi tudi ne bomo!« Si podata roke, pa je odšel. Dva meseca je držalo to premirje, ko ni iz nobene strani padel niti eden strel iz lahkega orožja (infantrija) pešadija. Dočim kanonarji iz grabnov so treskali vsak dan, najbolj gvišno še pa ob poldne pri (menaži) kosilu. Ata je rekel: »Na prosojnih legah na soncu, kjer je sneg že skopnel smo obirali uši, Rusi pa isto.« Po dveh mesecih so znova začeli s staro že utečeno pesmijo – prakso. Zakaj je do tega prišlo pri Rusih, smo kmalu zvedeli, je rekel ata. Pešake (infantrijo) je že Lenin nagovoril na svojo stran, dočim topničarji so še pa bili zvesti carju. Kajti znano je, da kadar ljudstvo trpi, ga je najlažje nagovoriti – prepričati, zgodovina se ponavlja! Pa Bog vedi, če je še prišlo kje do takega dogovora – premirja. Toliko je nam ata povedal, zanimivo. Zato sem rekel, da Vam moram tudi to opisat. Pozdrav, 85-letni Lojz Šibal iz Ponikve. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:8f5d37c3-f1b9-43ae-bd09-5291382c53722024-11-04Kamra_album

Bistrica Kranjec Mirkulovska ponosno z imenom Ilirske Bistrice, 1989 #KAMRA:332440 Pesnica Bistrica Po 2. svetovni vojni Starša Bistrice Kranjec, oče Ferdinand-Marko Kranjec (1895-1973), je bil doma iz Ilirske Bistrice, mama Ljudmila – Milica Turšič (1906 -2009) pa iz Krškega. Prva njuna hčerka Markica je bila rojena, 1928 še v Ljubljani. Kmalu potem je bila družina administrativno premeščena v Skopje. Tu sta se jima rodili še hčerki Bistrica leta 1930 in Jadranka leta 1937. Očetova navezanost na okupirano Primorsko in domači kraj izpričujeta hčerkini imeni. Starša sta bila velika slovenska rodoljuba; politična opredelitev je očeta vodila v vrste slovenske Orjune, postal je njen vodja. Družina je zaradi tega morala marsikaj potrpeti.Dekleta so obiskovale šolo v Skopju. Bistrica je po gimnaziji nadaljevala študij književnosti na filozofski fakulteti v Skopju. V začetku je pesnikovala v makedonščini, nato tudi v slovenščini. Dosti je prevajala. Njen velik uspeh je vsekakor bila  ustanovitev katedre za slovenski jezik na Univerzi v Skopju. V tem času je prejela številna priznanja in nagrade tako za pedagoško delo, kot za njeno pesništvo in prevajalsko dejavnost. Posebno je važno njeno delo na področju mladinskega pripovedništva. Makedoncem je s svojimi prevodi močno približala slovensko poezijo in prozo.Sam sem postal pozoren na gospo Bistrico, ko sem prečital v neki slovenski reviji, da v Skopju živi in deluje profesorica, ki nosi ime našega mesta Ilirske Bistrice. Seveda sem ji pisal in čestital, za tako simpatično povezavo z očetovim rojstnim krajem. In še en slučaj: Bistričin soprog g. Panče Mirkulovski  je bil doma iz Tetova, iz mesta kjer deluje Planinsko društvo Ljuboten, s katerim smo ilirsko bistriški planinci bili pobrateni. Bil je to razlog, da smo se že tega leta udeležili znamenitega prvomajskega pohoda na Ljuboten, gospa Bistrica se nam je pridružila in bila z nami kar ves čas nekaj dnevnega pohoda. Kasneje smo se srečevali še mnogokrat, tako v Ilirski Bistrici, v Skopju, Ljubljani kjer sta živeli njena mama in sestra. Ob sto letnici rojstva mame je pripravila izbor svojih pesmi in pesmi posvečenih visokemu jubileju mame Milice z zgovornim naslovom STO LETNA POT – VEKOVIT PAT. Posebno prisrčen je bil obisk gospe Bistrice  21. julija 1989, ko se je v domači knjižnici predstavila Bistričanom. In to v istih prostorih kjer sta bila rojena njen oče Marko in njen stric Fran Valenčič Tedaj sta jo pozdravila tudi šolarja Verena in Miran Klemenc (na sliki), tudi v imenu šole, ki jo je obiskoval tudi oče Marko in stric (pol) brat pesnik Fran Valenčič, žrtev 6. soške ofenzive pri Doberdobu. Ga. Bistrica se je v spremstvu svoje sestre Jadranke drugi dan udeležila odkritja spominskega obeležja pilotu Josipu Križaju na mestu letalske nesreče na Jarmovcu. Obiskali smo še vrh Orlovice, kjer nam je ga. Bistrica recitirala nekaj svojih pesmi v slovenskem in makedonskem jeziku. Pošte iz Skopja se še danes zelo razveselimo, tudi zato ker k prijaznim pozdravom vedno pripiše še »od Bistrice Ilirske«!( Foto Arhiv Knjižnice, 114, vč)  Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:bbf04743-681a-45fd-8243-4a973ba7d1612024-11-04Kamra_album

Pred domačo hišo #KAMRA:331169 Po 2. svetovni vojni Pred domačo hišo v Ščitu sta fotografirana Marija in Alojzij Štrus. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ae4cb0da-af44-49fc-8a20-5184d4340baf2024-11-04Kamra_album

Nižja gimnazija v Pivki #KAMRA:331872 Nižja gimnazija, najstnice Po 2. svetovni vojni Janez Bezeljak, dolgoletni ravnatelj osnovne šole v Pivki, med najstnicami, v pusti učilnici, ki je premogla le tablo in kredo, zato pa oddelke s po štiridesetimi in več učenci oz. dijaki. V tedanjiih šolskih reformah je učitelj Bezeljak poučeval tudi matematiko in fiziko na novonastali nižji srednji šoli, gimnaziji. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:efb5da02-0707-4f81-9da6-25a6c51829972024-11-04Kamra_album

Franc Tomšič, "Kotarski stražmojter" v Sarajevu, 1907 #KAMRA:332412 Anton Tomšič, kotarski stražmojster, Sarajevo Do 1. svetovne vojne Frane Tomšič Mundetov domačin iz Ilirske Bistrice, ki živi na Goriškem me je opozoril na svojega zelo uspešnega prednika Antona Tomšiča, ki je po avstrijski zasedbi Bosne postal kotarski staržmojster v Sarajevu. Na sliki sedi skrajno desno. Pred letom 1907 se je vrnil v Ilirsko Bistrico in se poročil z Rezo Tomšič, vdovo po  Antonu Tomšiču (Ivetovim), sicer lastnico Hotela Tomšič. Slučaj je nanesel, da sta pokojni mož in novi soprog imela enako ime in priimek. Verjetno je tudi to dejstvo pripomoglo k poenostavitvi nadaljevanja pomembne dejavnosti, ki sta jo potem opravljala skupaj. Hotel Tomšič (v današnji Cankarjevi ulici v Ilirski Bistrici), je bil mesto, kjer so se dogajali pomembni krajevni družbeni in družabni dogodki: v hotelu so prenočevali ugledni popotniki, ki so potovali skozi Bistrico, tu je bilo ustanovljeno domače planinsko društvo in sestajali so se občni zbori mnogih domačih društev, tu je bilo na voljo prvo javno kopališče še v času, ko Bistrica ni imela javnega vodovoda  …Anton Tomšič Mundetov je kmalu postal ugleden Bistričan in ni čudno, da je postal tudi župan Ilirske Bistrice. (108, vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:f80a7f6b-5b1a-4bcf-922e-22979af5c5a92024-11-04Kamra_album

Obešen pri devetnajstih letih, 1942 #KAMRA:332208 Josip Čeligoj, represalije italijanske vojske 2. svetovna vojna Moj bratranec Josip Čeligoj, (1923-1942) po domače Pepe Mežnarjev s Topolca, je bil kmečki fant. Izhajal je iz sedem članske družine, treh bratov in štirih sestra. Po osnovni šoli v 3,5 km oddaljenem Trnovem pri Ilirski Bistrici, se je izučil za čevljarja. Italijansko zasedbo naših krajev je sprejel kot hudo tragedijo za slovenski živelj na Primorskem. Njegov oče Jože je služil vojsko v avstrijski vojski in se udeležil svetovne vojne in se bojeval tudi proti kraljevini Italiji. Že mlad je kazal odpor proti vse hujšemu pritisku fašizma in vse bolj očito kazal nasprotovanje novim oblastnikom. Povezoval se je z enako mislečo mladino.Tako je marca 1942 dočakal svoj devetnajsti rojstni dan in velik fantovski praznik, ko se je sredi maja s svojimi vrstniki iz vasi, rojenimi istega leta se odpravil na vizito kot na Primorskem pravimo naboru. Zato priložnost so se fantje lepo uredili, oblekli praznične obleke. Fantje in dekleta s Topolca pripravili okrašen voz za vožnjo v Ilirsko Bistrico na nabor. Kot je velevala navada so jim dekleta pripravile dolge pisane trakove spete in povezane v šopek okrašen s cvetjem. Že tedaj so fantje pazili, da med trakovi ni bilo trakov zelene barve, ki bi spominjali na italijansko zastavo. Bili so pogosti primeri, da so orožniki fantom iz šopkov s trakovi trgali modre trakove. Znani so primeri, da je orožnik v fotoateljeju kontroliral tudi fotografa, ki naj bi koloriral fotografijo, da ne bi obarval kakšen trak z modro barvo.Pepe Mežnarjev je za nabor topolških fantov povabil godca Franca Silo iz Škofelj pri Vremah. Kot mi je povabljeni godec pripovedoval se je pripeljal s kolesom in harmoniko do Topolca. Slovenske pesmi so prepevali vse do železnega mostu pred Ilirsko Bistrico, potem pa, ker bi bilo prenevarno, le italijanske pesmi. Seveda so fantje proslavili ta dogodek kot se spodobi. Slavnostno kosilo so imeli v gostilni pri Bilčevih v starem odmaknjenem delu Bistrice In spet so lahko prepevali po domače, dokler se niso razšli.Sledila je nova tragedija. Partizani so čez dva tedna, 4. junija istega leta  napadli skupino italijanskih vojakov ki so nadzirali železniško progo v Merečah. Kljub pozivu, da naj se predajo so italijanski vojaki začeli streljati. Po kratkem boju je nekaj vojakov padlo, nekateri so se razbežali.  Sledilo je maščevanje:  italijanska vojska je tedaj ustrelila osem in dvajset domačinov pod Kilovčami, požgala sedem vasi Mereče, Kilovče, Dolnjo in Gornjo Bitnjo, Podstenje, Podstenjšek in Ratečevo Brdo. Bile so to prve primorske vasi, ki so gorele. V internacijo so odgnali skoraj tristo prebivalcev teh vasi. Za pregnanci so ostali požgani in oropani domovi.  Škvadristi in vojaki so stikali tudi po drugih vaseh in iskali nove žrtve. V vasi Smrje so še ujeli dvoje domačinov Jakoba Pecmana očeta treh otrok in mladega Josipa Čeligoja. Po silnem mučenju so ju naslednji dan 5. junija obesili na drevo na osrednjem trgu v Ilirski Bistrici. Pod stražo sta trupli  viseli v opomin še dva dni. Na dogodek spominja skromna plošča pritrjena na star vodnjak. V spomin na ta tragičen dogodek praznujejo v občini Ilirska Bistrica vsako leto 4. junija občinski praznik. (vč)   Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:f1374939-ea75-4540-9cae-aa753f7edf6c2024-11-04Kamra_album

Spravilo krme #KAMRA:331548 Po 2. svetovni vojni Slika prikazuje spravljanje krme. Na voz se je po strogih pravilih nakladalo ročno z vilami, da pri prevozu seno ni padlo z voza. Pri spravljanju sena so uporabljali lesene vile in grablje. Ker so bili doma na hribu so za vleko voza uporabljali vole. Ti so bili počasnejši, a mnogo močnejši od konjev. Na vozu je stric Vinko Kovačič, ki je imel nalogo, da je pri nakladanju hodil po senu in ga na ta način tlačil, da so na voz spravili čim več sena. Skrajno levo je stari oče, Jožek Kovačič, zraven njega sin Ivan Kovačič. Oče Jože (Pepič) Kovačič je na fotografiji skrajno desno, 2. z desne je mama Pepca Kovačič. Ostalo so na sliki sosedje. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:658e6d93-ada0-4a80-bf6f-1b616abebbe22024-11-04Kamra_album

Dve vojaški bolnišnici na Bistriškem med 1. vojno, 1916 #KAMRA:332632 Vojaška bolnica v Sokolskem domu, Gregorić 1. svetovna vojna Zahvaljujoč domačemu zdravniku dr. Viktorju Gregoriću v Ilirski Bistrici, sicer pa velikemu avstrofilu je bila Ilirska Bistrica s sosednjim Trnovim dobro pripravljena na sprejem bolnikov in ranjencev s fronte. Že pred začetkom vojne je dr. Gregorić utrdil organizacijo rdečega križa in ob izbruhu voljne organiziral tečaje prve pomoči na Bistriškem. Organiziral je tudi dve provizorični bolnišnici v Trnovskem samostanu, kjer so šolske sestre Notredamke imele pouk in stanovanja za gojenke, ter v stavbi Sokolskega doma v Ilirski Bistrici. Pri organizaciji so močno sodelovali tudi domači občinski možje. Nekateri so za svoje delo že dobivali priznanja in odličja.  Dr. Gregorić je na  vsakem koraku izkazoval svojo gorečo privrženost cesarski hiši. Očividci so znali povedati, da je tudi v civilno ambulanto na redno ordinacijo prihajal v uniformi avstrijskega rezervnega oficirja s sabljo. Avstrijske vojaške uniforme ni slekel niti ob italijanski zasedbi Ilirske Bistrice in ostal v njej do svojega odhoda iz Bistrice.Zanimiva je njegova prigoda, ko je na cesti na meji med Bistrico in Trnovim organiziral sprejem za cesarja Karla, ki se je peljal v Opatijo. Povabil je šolsko mladino s šopki cvetja, pripravili so se zapeti cesarsko himno. V pričakovanju se je zbrala velika množica krajanov. Kolona vozil s cesarjem je res upočasnila vožnjo, ni se pa ustavila. Nič ni pomagalo mahanje dr. Gregorića sredi ceste, da se ustavijo. Poskušal je rešiti kar se rešiti da, tekel je za cesarskim vozilom in vrgel šop cvetja v odprt cesarjev avto. Menda je le ta zadel cesarja v glavo. Bistričani so se muzali, dr. Gregorič pa je bil izredno razočaran!Na sliki: skupina ranjencev pred sokolskim domom. V sredi dr. Viktor Gregorić v uniformi, ob njem njegova soproga, med dvema bolniškima  sestrama. Med ranjenci ni najti kakšnega velikega ranjenca, razen onega, ki ima povezan prst na levi roki.  Dr. Viktor Gregorić je tudi po odhodu iz Ilirske Bistrice naredil veliko kariero. Z denarjem zasluženim na Bistriškem je kupil Šmarješke toplice in jih temeljito posodobil. Med drugim je postal tudi župan Novega mesta. 137/vč Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:8f6e97ee-457d-49c0-b3c4-b5b62a34a2002024-11-04Kamra_album

Votla lipa-velikanka #KAMRA:332094 cerkvena, votla, lipa Po 2. svetovni vojni Tudi v Zagorju na Pivki raste znamenita, votla lipa. Cerkvena lipa, ji rečemo, ker raste ob cerkvi, in je, pravijo, stara že večsto let. Verjetno vsaj toliko kot cerkev sv. Helene, ki je bila prvič omenjena leta 1684. Pravijo ji tudi lipa-velikanka, četudi ni kdovekako visoka; prizadevale so jo strele in viharji, lomili so ji vrhove; že se je včasih zdelo, da jo bo vzelo, a se je zmeraj spet obrasla, kljubuje, vsako pomlad znova trmasto ozeleni. A če ne po višini, je velikanka po obsegu, njena prsna mera znaša kar 635 cm. – Tik pred njo je baročni porton z obeliskoma, ki odpira vhod v obzidan cerkveni prostor, – Za otroke pa je bila in je cerkvena lipa skrivnostno zanimiva predvsem zaradi njene votlosti. Ponekaj se nas je lahko hkrati skrilo v njeno velikansko deblo. Ondan pa sem spet enkrat pokukal v votlino od blizu in poskušal zlesti vanjo, a kdovezakaj ni šlo več. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ce666913-1cd7-425d-8e75-88e0121974b52024-11-04Kamra_album

Pred hotelom Palace v uniformi Rdečega Križa #KAMRA:331616 Po 2. svetovni vojni Mednarodne dirke v Portorožu, prodajanje značk za Rdeči križ. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:2d62eafd-98ce-48e0-b32d-44dd3491fd8e2024-11-04Kamra_album

Predor med Podgradom in Ilirsko Bistrico,1933 #KAMRA:332202 Predor, nova cesta, Harije Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Povezovalna cesta med Podgradom ob robu Čičarije in Ilirsko Bistrico je bila še iz avstrijskih časov izredno slaba, ovinkasta in ozka. Na desetih kilometrih je bila posebna ovira vzpetina kmalu potem, ko se je cesta z glavne ceste odcepila proti Ilirski Bistrici. Težava je bila tudi, da je cesta na polovici razdalje strmo krenila proti Harijam in vijugala po vasi. Na cesti so bili tudi trije skromni mostovi in ob izteku pred Ilirsko Bistrico je bilo treba na novo premostiti reko Reko, ki je po vsakem obilnem dežju močno narasla, grozila in tudi odnašala leseno konstrukcijo mostu.Rekonstrukcije so se lotili Italijani v času zasedbe naših krajev. Bila pa je potrebna tudi zaradi italijanskih priprav na vojno proti vzhodni sosedi.Cesto so leta 1933 po celi dolžini nekoliko razširili, jo prestavili v breg, zgradili z glavne ceste 100 m dolg predor in jo speljali pod vasjo Harije. Cestni prehod čez reko Reko je dobil betonski most.Seveda ni šlo brez fašistične parole, kot jo vidimo na sliki. Njen prevod je »To je bitka, ki jo mi podpiramo«. Predor je vzdržal dobrih petdeset let, domače cestno podjetje ga je konec osemdesetih let podrlo, ker je postal nevaren. Prepuščal je vodo, ki je pozimi zmrzovala, odpadal je omet … Danes bi težko našli mesto kjer je predor stal. (vč)  Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:827dacf7-53aa-4a61-8844-3777ab53de742024-11-04Kamra_album

Delavki v Rudniku Sečovlje #KAMRA:331171 rudnik sečovlje Po 2. svetovni vojni Nekdanji delavki v Rudniku Sečovlje: Giovannina Viller (Ivanka Viler) in Mila Koceić. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:39890bd2-ecc1-43a8-907e-6a2f535634942024-11-04Kamra_album

Slovanska knjižnica v utesnjenih prostorih Turjaške palače #KAMRA:331341 knjižnice knjižničarji Turjaška palača Po 2. svetovni vojni Tako malo prostora je bilo med knjižnimi regali, ki so v nekdanjih prostorih Slovanske knjižnice v Turjaški palači vedno segali povsem do stropa in s knjigami zapolnili vsak razpoložljiv kotiček. Ko si vstopil v te prostore, te je objel duh starega potiskanega papirja in zdelo se je, kakor da si v knjižnem kraljestvu, ki se je moralo nekoč preveč skrčiti. Vendar pomanjkanje prostora nikoli ni povzročalo pomanjkanja dobre volje – kdor ima rad knjige, pravi knjižničar Milan Novak, jih nima nikoli preveč. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:80020d8a-abb3-493f-b076-0e38362cf7712024-11-04Kamra_album

Izlet na Okrešelj leta 1956 #KAMRA:331796 planinski izleti Okrešelj Logarska dolina Po 2. svetovni vojni Moja stara mama Jožefa Kosaber (roj. Gregorčič) in dedijeva sestra Lea Črepinšek sta se poleti leta 1956 odpravili na izlet v Logarsko dolino in povzpeli še na Okrešelj. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:be7096ed-cb90-4386-912d-a7bb0ff177b42024-11-04Kamra_album

Učenci petega razreda podružnične šole Vrh nad Laškim v šol. l.1975/76 #KAMRA:331339 učenci osnovne šole podružnične šole osemletka Po 2. svetovni vojni Učenci 5. razreda, letnik 1964/65, so bili predzadnja generacija še »celotne« osemletke na podružnični šoli Vrh nad Laškim OŠ Primoža Trubarja v Laškem. V šol. letu 1975/76 je bil ta peti razred tudi zadnje leto »samostojen«, v naslednjem, šestem razredu, je bil že »kombiniran« z zadnjo generacijo osemletke z letniki 1965/66. Od generacije 1966/67 so otroci po četrtem razredu nadaljevali osnovno šolo na »centralni« šoli. Kar nekaj otrok, ki so na fotografiji, pa le niso “zaključili” osemletke na navedeni podružnični šoli, saj so se prešolali bodisi v Laško ali Rimske Toplice. Dolgoletna praksa je bila, da so lahko nekateri »šentlenartsko šolo« zapuščali že po četrtem razredu in nadaljevali guljenje šolskih klopi na glavni»centralni« šoli. V navedeni generaciji je že po četrtem razredu najprej odšla v Laško Jelka Lapornik (zato je tudi ni fotografiji), po petem razredu se ji je pridružila še Andreja Hrastnik in v sedmem razredu še Srečko Maček. Marica Tovornik in Brigita Biderman ter dvojčici Minka in Marta Zalokar pa so od šestega razreda dalje obiskovale OŠ Rimske Toplice. Na fotografiji so učitelji: Drago Knavs, Vika Kovačič, Drago Cepuš, Božena Tanšek, Vida Zupanc; Učenke in učenci stojijo (z leve): Marica Tovornik, Dragica Lapornik, Anica Knez, Anica Lokovšek, Srečko Maček, Franc Pušnik, Franc Videc; sedijo: Marta Zalokar (sestra dvojčice Minke Zalokar), Danica Planko, Drago Martun, Vili Knez, Darinka Zelič, Brigita Biderman, Andreja Hrastnik, Minka Zalokar (sestra dvojčice Marte Zalokar).Žal med nami ni več:– Franca Videca, ki je umrl v rudarski nesreči leta 1995, star komaj 31 let;– Vilija Kneza, ki je umrl leta 2021 v 56. letu. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c7feb996-629a-4f52-9c68-ac74a00ed8ac2024-11-04Kamra_album

Spomini na Belo krajino #KAMRA:332021 študenti, ekskurzija, spomin Po 2. svetovni vojni V času študija na ljubljanski slavistiki smo imeli lepe in bogate ekskurzije. Konec prvega letnika na Kosovelov Kras, konec drugega v Župančičevo Belo krajino, v tretjem smo obiskali Prekmurje, v četrtem pa Slovensko Benečijo, Rezijo, Gorico in Trst. – V Beli krajini je bil z nami prof. Paternu, takrat še asistent dr. Slodnjaka. Na njegovi desni Irena Celec, ena od 173 žrtev letalske nesreče na Korziki (Ajaccio, 1981), ob njej Marjana Kunej, kasneje urednica Prosvetnega delavca, ob njej Zinka  Lep Zorko, današnja doktorica narečjeslovja, akademikinja; na skrajni desni slike Nande Razboršek, svojčas viden kulturni delavec v Zasavju, in drugi. (sf) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:f9b44e51-a7e1-47f0-bf2d-4c0968e7d5c02024-11-04Kamra_album

Srečko Puc #KAMRA:331203 prva svetovna vojna vojaki 1. svetovna vojna Srečko Puc iz Celja kot avstro-ogrski vojak na Ptuju (Militärzensur Pettau). Po končani 1. svetovni vojni se je kot Maistov borec bojeval za slovensko severno mejo. Fotografijo je leta 1915 kot dopisnico poslal svakinji Mariji Putz. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:6f97251a-d9db-442a-8109-33f16d599eb92024-11-04Kamra_album

Praznovanje v IMV #KAMRA:332542 IMV Novo mesto 20. stoletje Fotografija prikazuje vodstveni kader IMV-ja spomladi leta 1978, ko so praznovali 20 letnico obstoja podjetja Industrije motornih vozil v Novem mestu. Leta 1954 nastane predhodnica IMV, to je Avtomontaža Novo mesto. Od leta 1958 pa se preimenuje v IMV. Leta 1978 se proizvodnja avtomatizira, vzpostavila se je informatika. Zgrajen je bil tudi objekt za skupne službe. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:be43d217-e8c0-46fc-bbab-f9c9f6f6d26d2024-11-04Kamra_album

Žetev v Gančanih #KAMRA:331716 Po 2. svetovni vojni V preteklosti, ko še ni bilo kosilnic, so želi ročno, s srpi in kosami. Kosili so navadno moški, ženske pa so pobirale, vezale in zlagale snope v križe. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a0cef949-d130-4eba-bebb-3cac7f47b9992024-11-04Kamra_album

Rudolf Maister v Ilirski Bistrici leta 1902 #KAMRA:332013 Rudolf Maister, pozdravi v pesmi, Do 1. svetovne vojne Rudolf Maister v Ilirski Bistrici leta 1902Na Bistriškem in Pivškem so bile poleti leta 1902, velike vojaške vaje avstrijske vojske. Na vajah je sodelovala tudi vojaška enota tedaj še poročnika Rudolfa Maistra s sedežem v Celovcu. Iz tega časa je ohranjena slikovita razglednica Ilirske Bistrice z sliko Domladiševe gostilne kjer je bila tedaj Bistriška čitalnica. Maister je s pesmijo pozdravil prijatelja Urbanca Zupanca v Ljubljano!Vojko Čeligoj Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:97382c7f-d3b1-4c84-b54f-feee4283e4d52024-11-04Kamra_album

Rojstni dan v sedemdesetih #KAMRA:330711 rojstni dnevi Po 2. svetovni vojni Moj šesti rojstni dan ob torti. Za mano sedita mama Tatjana in oče Matija. Fotografijo je leta 1963 sprožil najeti fotograf fotografskega studia Likar. Objektiv je poleg naše družine v ozadju domače dnevne sobe zajel še šivalni stroj na pedala Bagat, s katerim je mlada gospodina sešila veliko družinskih oblačil, tudi mojo srajčko na fotografiji. V ozadju sta vidna še črno-bel televizor srbskega proizvajalca El Niš, ki se je kot prvi družinski televizor sčasoma prikradel v skoraj vse slovenske domove in najnovejši družinski ponos – Himo, prvi jugoslovanski hladilnik. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:edd384a6-2bc3-4bed-937f-67f18c464d3e2024-11-04Kamra_album

Anica Kolšek ob gasilskem kamionu #KAMRA:331225 gasilke gasilski avtomobili Po 2. svetovni vojni Gasilski kamion “Opel BLIC” je bil v lasti Gasilskega društva Laško. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:8ec23344-689a-4d7d-ab33-571d920dd2c32024-11-04Kamra_album

Bogoslovec Stanko Lipovšek kot ceromonier na novi maši lazarista Stanka Lipovška #KAMRA:332112 novomašniki slovesnosti praznovanja cerkvene slovesnosti Po 2. svetovni vojni Lazarist Stanko Lipovšek (na fotografiji ob materi in očetu) z Lopate pri Celju je imel novo mašo v cerkvi Sv. Danijela, sedanji celjski stolnici, 7. julija 1967. Njegov ceremonier je bil tri leta mlajši soimenjak dr. Stanko Lipovšek (na levi), sedanji celjski škof.Lazarist Stanko Lipovšek je dvanajst let opravljal službo dijaškega prefekta v Vrapčah pri Zagrebu, bil je tudi ravnatelj bogoslovcev, superior (1979-1992) in provincialni svetovalec (1978-1984 in 1990-1992). Služboval je še na Mirenskem Gradu, Šentjakobu ob Savi in nazadnje v Celju. Uporabljen vir: Gajšek, L., Vredni spomina, 2009, str. 130-132Prispevek: Janez Osetič (Vinska Gora pri Velenju)Medijski pokrovitelj: Novi tednik Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a1700bae-a120-4b50-8e36-fe482218a74f2024-11-04Kamra_album

Sanitetni vlak iz časa prve svetovne vojne #KAMRA:330891 Prva svetovna vojna Vlak Ofenziva 1. svetovna vojna Na Fotografiji je Marija Peternel (stoji na vratih desno). Vojaki so del 12. udarne ofenzive, ki so jih zajeli Italijani in jih s sanitetnim vlakom poslali od Avstrije proti Italiji. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:1bc080c8-4625-46ef-bb35-f074d1738a6e2024-11-04Kamra_album

Nogometaši prvega povojnega celjskega mestnega derbija med Olimpom in Kladivarjem, 1960 #KAMRA:332488 nogometaši nogomet NK Kladivar Celje NK Olimp Celje 20. stoletje Čepijo z leve: Jože Kokotec, Franc Posinek, Ferenc Bencik, Mirko Krajnc, Ivan Hribernik in  Jože Brežnik.Stojijo z leve: Anton Šega – Puba, Ilija Ubović, Rudi Škedelj, Edi Čoklič, Štefan Štor, Korošak, Tone Perc, Franjo Florjanc, Tone Vodeb, Kemal Demirović, Marko Hočevar, Fric Hojnik, Jože Grum, Aleksander Mirt, Rajko Šildenfeld, Dani Rezar in Poldi Čoklič, kapetan Kladivarja.Igralci NK Kladivar so bili modrih dresih (temnejši), NK Olimpa pa v rdečih majicah in belih hlačkah. Kapetana obravnavanih celjskih mestnih nogometnih klubov sta bila brata Čoklič; Edi je bil kapetan Olimpa in Poldi Kladivarja.Po tekmi je športni novinar Milan Božič (mb) v 47/48 številki (25. 11. 1960) časopisa Celjski tednik, predhodnika Novega tednika, na 6. strani v prispevku z naslovom Zaslužena ZMAGA Kladivarja zapisal: »Težko pričakovani celjski derby je za nami in z njim tudi deveto kolo slovenske conske lige. Dvoboj med celjskima članoma slovenske conske lige med Kladivarjem in Olimpom je obetal dosti več, kot pa smo dejansko videli. To so pričakovali tudi številni ljubitelji nogometa, ki so se minulo nedeljo popoldne zbrali kar v rekordnem številu okoli igrišča pod Golovcem. Vendar, ne bodimo prezahtevni, osem golov je tudi nekaj in to celo na igrišču, ki bi ga lahko prej primerjali z blatno in hudo razmočeno njivo, kot pa s športno areno. Da, osem golov v korist Kladivarja in nedotaknjena Bencikova mreža pove veliko, če že ne vse. Že po rezultatu se da sklepati, da sta se srečala dva povsem različna nasprotnika, boljše in slabše moštvo. In tako je v resnici tudi bilo. Navzlic težkemu terenu je Kladivar zaigral tako, da bi si od te enajstorice želeli še več takih repriz. V moštvu ni bilo slabih mest. Vsi so se zavedali odgovornosti borbe. Na drugi strani pa je šlo tudi za odločitev: Kladivar ali Olimp. Ce rečemo, da so se vsi igralci plavih močno trudili in ves čas delali vsi za dosego enega cilja, s tem ni re­čeno, da niso imeli v svoji sredini tudi nekaj takih članov, ki so dali od sebe več. To še posebej velja za Perca, Šego in deloma tudi za Hribernika in Marinčka. Prav tako sta krilska vrsta in obramba delovali brez napak. Mladi Škedelj je budno pazil na Florjanca. To nalogo je uspešno opravil. Zmaga Kladivarjevega moštva ni bila niti za hip ogrožena. Kladivar si je to zmago pošteno zaslužil. Nič bi ne bilo čudno, niti presenetljivo, če bi bila izražena celo z nekoliko višjim rezultatom, četudi je že ta katastrofalen za Olimpa. In Olimp? Razočaral je. Nič borbenega ni bilo v njem. Vse je bilo tako počasno, zaspano. Namesto, da bi pošiljali v »ogenj« vseh pet napadalnih igralcev, so se pred nasprotnikova vrata zaletavali le redki posamezniki. Razumljivo je, da takšne solo akcije niso mogle roditi uspehov, saj jih je lahko Kladivarjeva obramba brez težav odbijala. Težko je bilo gledati Uboviča, ki se je spuščal v večne driblinge, zadrževal žogo in jo končno izgubljal, namesto, da bi jo čim prej podal soigralcu. Četudi je vratar Olimpovega moštva zagrešil nekaj napak, je vendarle več kot zadovoljivo opravil svoje delo. Po devetem kolu se je stanje na lestvici spet spremenilo. Kladivar se je pomaknil na sedmo, Olimp pa zdrknili na osmo mesto.« Prispeval: Rudi Škedelj Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:5135b524-f78b-4e1b-94c2-668a61dd949d2024-11-04Kamra_album

Dedek Mraz v MGL #KAMRA:331185 Po 2. svetovni vojni Fotografija je nastala leta 1961 v Mestnem gledališču ljubljanskem. Dedek Mraz je bil Janez Albreht, škrat njegov sin, Sneguljčica pa Darinka Kobal, ki je preko svojega vnuka Matica Koprivnikarja (učenca 6. razreda OŠ Šmartno pri Litiji) prispevala sliko v album. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:75d283f4-4db5-4a36-8da6-fa445b1925c82024-11-04Kamra_album

Otvoritev železniške postaje v Kandiji #KAMRA:331762 Železniške proge Železnica Do 1. svetovne vojne Otvoritev železniške postaje v Kandiji, 24.5.1914, proga Novo mesto-Karlovec. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:152c20a1-dfef-46d8-9140-52c95aa6cd102024-11-04Kamra_album

Čipkarska šola v Ilirski Bistrici, 1954 #KAMRA:332286 Čipkarska šola, Stana Dolenc, razstava čipk Po 2. svetovni vojni V Ilirski Bistrici je po letu 1950 začela z delom Čipkarska šola. Vodila jo je strokovna učiteljica iz Železnikov Stana Dolenc, ki je pripeljala s seboj še sodelavko. Šola je imela značaj več tedenskih tečajev. V čipkarsko šolo so se praviloma vključevala dekleta višjih razredov osnovne šole. Šola je delovala v provizoriju izza občinske stavbe v prostorih šiviljske šole, kjer so imele sedež  tudi druge poklicne šole. Pa tudi v prvem nadstropju Kmetijske zadruge v Trnovem. V mnogih družinah še hranijo klekelje, blazine in predloge za čipkarske izdelke.Ob koncu vsakega tečaja so pripravili razstavo svojih izdelkov, kar je med obiskovalci vzbujalo veliko pozornost.Na sliki: Učenke ilirsko bistriške čipkarske šole s svojo učiteljico Stano Dolenc (v sredini) in čipkarsko sodelavko (druga z leve). Na skrajni levi učiteljica Valerija Malovrh. Med učenkami z leve v prvi vrsti so še Vida Manijas, Dušanka Zlosel, Boža Logar, x, x , Anka Gartner, Marga Derenčin, Možina., …, predzadnja Slavka Vrh (Pugelj) in zadnja Sonja Sirol. Sliko hrani Vojko Čeligoj. (vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:17bf1b6f-22c1-4d93-90af-05d5976f21a72024-11-04Kamra_album

Cerkev sv. Štefana na Topolcu, 1923 #KAMRA:331946 cerkve, zvonovi, prazniki Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Cerkev sv. Štefana na Topolcu pri Ilirski Bistrici je bila zgrajena v 17. stoletju dober kilometer oddaljena od vasi, v zaselku Mežnarija. Z velikim trudom so vaščani okrog leta 1790 prenesli cerkev v vas. Po prvi vojni so zbrali denar in dali dozidati lep zvonik. Vanj so namestili star zvon vlit v Vidmu davnega leta  1611.  Dogodek je proslavila cela vas  11. novembra 1923. In s pričujočo fotografijo ohranila podobo tega dogodka. Žal je Italija za vojaške potrebe zvon odvzela leta 1941. Pretila mu je  talilna peč kot za 1500 zvonov, ki so jih odvzeli na Primorskem in v Istri. Zvon je imel srečo, po vojni je bil vrnjen in v pazinskem muzeju počakal, da so si vaščani leta 1982 izborili vrnitev zvona v domačo cerkev in prišli ponj. Z velikim veseljem so ga znova sprejeli v cerkev kjer mu je mesto že skoraj 400 let. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:89539bb6-5e32-4920-8c0f-db969c97b42f2024-11-04Kamra_album

3. razred OŠ Pinka Tomažiča (Koper, 1968) #KAMRA:330825 Po 2. svetovni vojni Moj oče Miro Kavčič v tretjem razredu osnovne šole Pinka Tomažiča v Kopru. Fotografija je bila posneta leta 1968. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:7d5286b1-d123-4571-8813-04f00f9a466b2024-11-04Kamra_album

V tiskarni Fotolik Celje #KAMRA:331798 tiskarne Po 2. svetovni vojni Tiskarski stroj v nekdanji Jugoslaviji zelo poznani tiskarni Fotolik Celje. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:04a42748-4a82-4bb7-97e3-782b8a3984fa2024-11-04Kamra_album

Petrov ohcet 1933. leta #KAMRA:331884 ženin, nevesta, dekan, svatje Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno V govoru moje vasi je ohcet moškega spola. – 15. maja 1933 sta se v Zagorju na Pivki poročila Maks Fatur in Frančiška Šabec, povezal ju je ženinov stric Jakob Fatur, ki je izhajal iz iste, ugledne Petrove hiše, do 1941 radovljiški dekan, potem pa dolga leta begunec. Svatje, zvečine sorodniki, so se pred fotoaparat postavili pred Čopčovo gostilno. Imenovani trije so seve v središču slike. Na skarajni levi pa moj ate in mama s triletnim prvorojencem, mojim bratom, na kolenih. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ce60b0eb-8f2c-4854-b915-da83d746087e2024-11-04Kamra_album

Z esperantom v svet #KAMRA:332041 Prešeren. magistrale, esperanto Po 2. svetovni vojni  Z esperantom v svetTone Logar (1913-1994), je bil rojen v Vrbovem pri Ilirski Bistrici. Po zgodnji smrti matere se je z očetom in bratom preselil v Ljubljano in tam končal gimnazijo. Bil je eden vodilnih slovenskih in jugoslovanskih esperantistov od leta 1930. Poučeval je esperanto na tečajih, radiju in časopisih. Pisal je tudi v razne esperantske časopise in izdajal društveno glasilo La studa Stelo. Sodeloval je pri ustanavljanju Esperantskega društva Iirska Bistrica.Bil je soustanovitelj ljubljanskega esperantskega krožka in Slovenskega esperantskega združenja. Bil je strasten fotograf in kot grafik oblikoval več esperantskih raglednic. Izkazal se je s prevodi v esperanto mnogih pomembnih slovenskih pesnikov in pisateljev.Njegov prevod Prešernovega Sonetnega venca v esperanto je izšel leta 1986 in še leta 1996 in 2009. Bil je član  mnogih mednarodnih esperantskih združenj in kongresov, leta 1950 v Parizu je celo sopredsedoval svetovnemu kongresu. (Povzeto po zapisu Tadeje Razpor, 1914, Knjižnica M. Samsa Ilirska Bistrica.)Sonetni venec v slovenskem jeziku in esperantu je izdalo Esperantsko turistično društvo Ljubljana leta 1994. Cel Sonetni venec »Krono de l’ sonetoj« vseh 15 sonetov je umetelno ročno izpisala Tončka Štefančič iz Ilirske Bistrice (1938-2016), vinjete je prispevala Aljana Primožič, ilustriral Tone Rojc. Komentar je napisal dr. Anton Sodnjak. (Vojko Čeligoj, 2016) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:e73a4ba7-7b29-4786-b207-c4304e912b3e2024-11-04Kamra_album

Otroške igre včasih #KAMRA:332290 oblak, blato, mulci Po 2. svetovni vojni Tam okoli sredine 20. stoletja se je začel naš svet temeljito preobražati. Prav v vsem. Tudi v otroških igrah. Primerjava tistega, s čimer se igrajo otroci danes, in tistega, kar nas je razveseljevalo  tja do 50-ih let prejšnjega stoletja, je kot dan in noč. – Otroci (v Zagorju na Pivki) smo trepetali v strahu in pričakovanju, ko se je nad vasjo utrgal oblak in so s Taborskega grebena po Srednji ulci dol pridrle poplavne vode, naredile ob cesti jezerce in se potem le počasi razlivale na severno stran proti Zevnikom. Še malo prej razbesneli hudournik se je umirjal v potoček, ki se je prerival med debelim nanosom  blata. Takrat smo prišli mi mulci na svoj račun. Zabredli smo v blato, zidali blatne jezove, z njimi  pregrajevali vodni tok, ga preusmerjali, na pregrade nameščali  iz repe, pese in ustreznih lesenih letvic narejena mlinska kolesa, ki so se veselo vrtela na paličastih oseh.  Hitro smo poprijeli, kjer je voda začela odnašati jez. Zaposleni smo bili telesno in miselno. Razmišljali smo, kako na svoj mlin speljati kar največ usihajoče vode in tako zadevali na sosedova hotenje in njegovo pravico; in bi se bili na koncu sprli, če se skromni vodni tok ne bi prej umaknil sam vase. In konec.  (sf) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:e2134843-b6ac-4823-ad02-948fc7f74fcf2024-11-04Kamra_album

S kočijo #KAMRA:331116 Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Fotografijo je prispevala Anja Cizerle. Na njej je njen dedek Ignacij Cizerle s svakinjami iz Ljubljane pred kozolcem v Zavrstniku. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ae8b79c0-a797-4cf8-9661-d8e4b9c38ee22024-11-04Kamra_album

Breda Krajger z bratrancem v vozičku #KAMRA:330998 2. svetovna vojna Fotografija je bila posneta v Rožni dolini, kjer so takrat stanovali. Od leta 1942 naprej so bili v ilegali. Voziček je služil tudi za prevoz ilegalnega materiala. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a179339c-3c80-444f-8992-d7543b143f5b2024-11-04Kamra_album

Bistriški gimnazijci pod Italijo #KAMRA:332001 Enotna gimnazija, Italija, Ilirska Bistrica 2. svetovna vojna Zadnje gimnazijsko leto italijanske srednje šole med drugo vojno v Iirski Bistrici. Tretji razred je obiskavalo 18 fantov in deklet (zato: enotna šola). Slika je nastala na dvorišču šole. Srednja šola je bila v Gasilnem domu, razrednik je pod št. 19 Ferruccio Facciolli (akademik). Zanimivo, da se je samo dijakinja Valči Volk upala podpisati po slovensko (št.14) V. Čeligoj Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a3aff63d-6318-4ac4-b661-d3b81b6e27c02024-11-04Kamra_album

S planinskega izleta na Nanos #KAMRA:331844 osmošolci, Pivka, Nanos Po 2. svetovni vojni V svoji pedagoški karieri sem rad organiziral izlete in ekskurzije. Dajale so mi možnost opazovanja in razvijajanja vrednot, saj so se v drugačnih okoljih od šolskih dostikrat razkrivale  presenetljivo drugačne podobe posameznikov in skupin. Odkrivale so se tudi drugačne možnosti povezovanja. – Pogostoma smo odšli v hribe. Tako že na začetku moje poklicne poti, ki se je začela na osnovni šoli v Pivki. Takole so mi pred objektiv nagnetli tedanji osmošolci v okno Vojkove koče na Nanosu. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a557f199-0f86-4409-9641-817d409c4d722024-11-04Kamra_album

Topol 1971- 310 delavcev predelalo 16.000 m3 lesa #KAMRA:332470 Topol, Ilirska Bistrica, lesno gospodarstvo Po 2. svetovni vojni Tovarna Topol Ilirska Bistrica se je leta 1971, ko je fotografija nastala, ponašala s sekalnim strojem Cremona- Milano. Stroj je imel 27 hodov (rezov) v minuti in je bil dolg dobre tri metre. To se pravi, da je vsako minuto odrezal 27 listov furnirja. Preden so les vpeli na stroj so ga morali pariti.To so bili zlati časi Slovenske lesne industrije, med katerimi je bila občina Ilirska Bistrica s Topolom in Lesonitom, ter Javorjevo stolarno na Baču med močnejšimi lesno-predelovalnimi kraji. Samo v Topolu so takrat letno predelali 16.000 m3 lesa, od tega 10 tisoč kubikov na žagah in 6 tisoč kubikov v furnir. V podjetju je bilo tega leta zaposlenih 310 delavcev, od tega 156 žensk in 8 vajencev. V dveh furnirskih obratih so izdelovali slep in plemenit furnir, v žagarskem obratu so rezali les za najrazličnejšo uporabo, v zabojarni so izdelovali zaboje za sadje in zelenjavo za domači trg, v galanterijskem oddelku pa razne vrste lesenih pladnjev in košarice za razne uporabe.  Zanimiva je širša zgodovina Topola. Podjetje se je nahajalo v starem delu Ilirske Bistrice na posestvu Košomatovih. Tu je bila leta 1899 ustanovljena tovarna testenin, ki je kmalu po ustanovitvi dobila ime »Pekatete« (Prva Kranjska tovarna testenin). Anton Žnideršič- Košomatov jo je zaradi nasilja fašistične oblasti nad njim v tridesetih letih prodal Viktorju Tomšiču, ki je po požaru opustil proizvodnjo testenin in se preusmeril v lesno industrijo. Po drugi vojni je bila njegova tovarna nacionalizirana in dobila ime Topol. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so podjetje združili z Lesonitom, po osamosvojitvi pa je zaradi večletne poslovne zgube podjetje usahnilo. Danes je od Topola ostalo nekaj stavb, ostala večina pa spominja, če se ironično izrazim, na Črnobil. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:8b763e43-dd6e-4a0c-bdcc-91db152794f72024-11-04Kamra_album

Na meji dveh svetov #KAMRA:332630 čejda, krompir, šola Po 2. svetovni vojni Ondan mi je vnuk-prvošolček poročal: »Lilo je ko iz škafa.« Pa sem vprašal: »Veš, kaj  je  škaf?« »Vem,« se je hitro odrezal, ker on »vse ve«, a je isti hip pošteno priznal: »Pravzaprav ne vem.«V 50-ih letih 20. stoletja se je v naših krajih na Pivškem začel prelamljati stari svet, ki se je stoletja in stoletja vrtel počasi, iz leta v leto, od pomladi do pomladi, od jeseni do jeseni … Kar nalepem pa se je začel vrteti vse hitreje in hitreje, dokler ni zdrvel in drvi neznano kam … Kam? se sprašuje vse več ljudi ni to ni več le filozofsko vprašanje.Na sliki sta dve čejdi, tako smo rekli čredi, in dva čejdneka: zgoraj Vidmar, ki je ostal v spominu po svojih 3 kozah in svojeročno narejenem »glasbilu« rogu, sestavljenem iz pravega volovjega roga in lesene piske; spodaj Lojz Kralčov, nekakšen vaški klošar, z Zagorjem, našo vasjo, v ozadju. – Fotografiji sta nastali v 50-ih letih. Idila, bi lahko rekli. – Potem pa so čejde začele »izumirati«. Guro, kjer so se pasle, zarašča borovje. Prastari način pridelave krompirja z motikami in vilami so zamenjali plugi, ki so prečne vrste na njivah zamenjali z vzdolžnimi. Pojavili so se vprežni sejalniki in kosilnice. Krompir je napadel koloradar, pšenico pa snetljivost. Sivina. Brezizhodnost. Vse številčnejši prebegi mladih čez »italijansko« mejo so bili bolj pogojeni ekonomsko kot politično.V 60-ih se je obrnilo navzgor. Tradicionalno kmečko okolje je izginjalo. Na cestah so se pojavili mopedi. Fičkoti. Po domovih kopalnice, televizija. Kruh je kmečkim ljudem rezala lesna industrija. Stara šola pa je bila zmeraj bolj prazna. – In v naslednjih desetletjih je čas z računalniki dobesedno zdrvel …Včasih pomislim, da smo v moji generaciji imeli tudi srečo, živeli smo v dveh svetovih. A vnuku-prvošolčku  prstki hitijo po računalniški tipkovnici neprimerljivo hitreje kot meni. (sf) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:8dc2aea9-64e0-447d-aabb-b60104a4d9a62024-11-04Kamra_album

Kamela #KAMRA:332514 SGP Pionir Libija Puščava Novo mesto Podjetja 20. stoletje Fotografija prikazuje sodelavca tovarne Pionir iz Novega mesta,ki sta na začasnem delu v Libiji. Slikana sta v puščavi s kamelo. Gradivo je prispeval g. Jože Kraus.      Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:979490f8-6a8f-4174-b087-2310918fddd32024-11-04Kamra_album

4 književniki na Pivškem #KAMRA:332046 kronika, književniki, podpisi Po 2. svetovni vojni List iz šolske kronike zagorske.  Decembra leta 1953, so osnovno šolo v Zagorju na Pivki obiskali štirje  znameniti možje; da bi šolarjem povedali ali/in prebrali kaj prazničnega. – France Bevk (1890–1970), ta najbolj primorski med vsem primorskim književniki in Josip Ribičič (1886–1969), oba ugledna in takrat zelo brana mladinska pisatelja starejše generacije.  –  In dva mladeniča, Kajetan Kovič (roj. 1931) in Tone Pavček (roj. 1928), ki sta (skupaj z Menartom  in Zlobcem ) literarno zablestela šele tisto leto, kar se je zgodilo ob izidu za tise čase vznemirljive,  ob številnih ponatisih pa prav  znamenite knjižice, naslovljene  Pesmi Štirih (1953). Oba sta kasneje ustvarila nekaj vrhunskih pesniških stvaritev za otroke. Vsi štirje pa so pustili svoje sledi tudi  s podpisi v Šolsko kroniko zagorska. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:49705031-10b9-4642-adc2-9c5338d5d9912024-11-04Kamra_album

Učno spričevalo iz leta 1917 #KAMRA:331918 besedilo Učno spričevalo je bilo napisano mojemu očetu Stanislavu Faturju, trgovskemu vajencu v Konjicah. Februarja 1917, predčasno, zaradi vpoklica v avstro-ogrsko vojsko. Napisano je bilo sedemnajstletniku v začetku leta 1917, že tiste jeseni pa se je znašel v viharjih 12. soške bitke, znane tudi kot preboj pri Kobaridu, v katerem so avstro-ogrske in nemške čete nagnale sovražno italijansko vojsko globoko v furlanske ravnice in cez. – V spominu mi je ostala očetova pripoved o tem, kako so se v mokrotni krajini najbolj bali nizko preletavajočih dvokrilcev, iz katerih so piloti metali ročne bombe. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:0694e7f6-7968-42dd-b3d3-d694cd8788aa2024-11-04Kamra_album

Zvonik cerkve sv. Jurija, Ilirska Bistrica 1970 #KAMRA:332472 Cerkev sv. Jurija, popravilo zvonika Po 2. svetovni vojni Zvonik ob cerkvi sv. Jurija v Ilirski Bistrici so postavili Bistričani leta 1882 in z njim nadomestili preslico s tremi odprtinami za zvonove, kot jo je narisal še Valvasor v 16. stoletju.Zvonik je eleganten visok s tremi urami pod stožčastim zaključkom, medeninastim »jabolkom« in križem.  Na zvoniku je proti zahodu vgrajena kamnita rozeta. Sliko je fotografski mojster Emil Maraž posnel 4. junija 1970, ko so potekala nekatera manjša zaščitna dela na zvoniku. Tedaj so tudi prebarvali pločevino na vršnem delu zvonika. Tudi na pogled so to bila zahtevna dela. Urno ploščo na severni strani zvonika, ki je bila poškodovana še od zadnje vojne so zakrpali s pločevinasto zaplato. Le-ta je kmalu izgubila barvo in rjasta zaplata, je še bolj kazila uro.Prav te dni, po petdesetih letih, znova utrjujejo zvonik in kot kaže bo delo opravljeno bistveno bolje.Tudi omenjeno rjasto zaplato na stolpni uri so odstranili in vgradili novo stekleno urno ploščo.Spomnimo se, kako sta v pripovedi Antona Žnideršiča Košomata, domačina komentirala pred skoraj dvesto leti zgrajen zvonik:                                                      – Lep je, lep in visok tudi.                                                      – A  kaj bo, ko bo zapihala ona naša burja!                                                      – Vse delo zaman. In strošek tudi!                                                      – Res, škoda ga je!                                                        Je dodal drugi, ki je zvonik že videl na tleh! (Anton Žnideršič, 1874-1947 posestnik, čebelarski strokovnjak,  lastnik tovarne testenin PEKATETE, pomemben javni delavec v Ilirski Bistrici in na Slovenskem.)(123, vč)   Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:9caaacc8-860c-400a-b89d-01e9c4807f112024-11-04Kamra_album

Vojak na Soški fronti #KAMRA:330965 1. svetovna vojna Tako kot večina kmečkih fantov, je tudi Janez Rajgelj smatral svojo udeležbo v vojni kot svojo dolžnost do vladarja in do tedanje domovine – Avstro-Ogrske. Takrat je veljala krilatica: „VSE ZA VERO, DOM, CESARJA!“. Boril se je na Soški fronti od kjer se je srečno vrnil z medaljo hrabrega vojaka, ki pa je ob razpletu dogodkov postala le del kovine – simbol najbolj krvave in nesmiselne vojne. Medalja in fotografije 2. gorskega strelskega polka sta postala del družinske zbirke. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:d36139f5-b0ae-46f9-a69b-eb0dac0f2f872024-11-04Kamra_album

Učiteljica in njeni učenci v Zagorju na Pivki 1953 #KAMRA:331942 učiteljica, šolarji, šolsko leto Po 2. svetovni vojni Prišla je s Ptuja. Še čisto mlada. Kot ena tistih, ki jih je šolska oblast nameščala po Primorskem in v Slovenski Istri, da bi pomagali obnoviti slovensko šolo, ki jo je bil italijanski fašizem opustošil in nazadnje povsem odpravil. – Pisala se je Vida Lajh, v Zagorju se je poročila in ostala. In poslej kot Vida Marinčič poučevala vrsto rodov. V 4. razredu osnovne šole tudi mene. Ob koncu šolskega leta 1952/53 se je učiteljica Vida slikala med svojimi učenci za spomin. In kot priča slika, je šola s šolarji iz Zagorja, Drskovč, Parij in s Tabra tedaj še lepo cvetela. Potem pa je bilo šolarjev zmeraj manj, usihala in (kot podružnica OŠ Pivka) usahnila. V šolskem letu 2015/16 šole v Zagorju na Pivki, ki je začela pisati svojo bogato zgodovino že davnega leta 1842, ni več. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:63c6a834-a767-4b75-b0b4-f8ec6dabf25b2024-11-04Kamra_album

Venčeslav Klun #KAMRA:331062 spominski predmet vojaki Posavje 1. svetovna vojna Venčeslav Klun se je med prvo svetovno vojno bojeval v Galiciji, bil pa je tudi Maistrov borec. Vojno je preživel in veliko let kasneje umrl v globoki starosti 92 let. Njegov nečak Jakob Budna, ki je po njemu podedoval hišo na Pokleku nad Blanco, je tam našel zanimiv spominek. Te spominke v obliki podkve so izdelovali vojaki med prvo svetovno vojno, v času, ko so bili v zaledju fronte. Tako je nastala tudi ta podkev, ki ima v sredini sliko Venčeslava Kluna in letnici 1914 do 1917, ki označujeta leta, ki jih je preživel na fronti. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c2ec4542-5fc5-4222-8a24-f0ddb69fbb292024-11-04Kamra_album

Delovni sestanek v Pionirju #KAMRA:332584 SGP Pionir Novo mesto Delovni sestanki Gradbeništvo 20. stoletje Na fotografiji je prikaz delovnega sestanka v podjetju Pionir Novo mesto. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:4a56300b-ede3-4181-98db-7beae08382182024-11-04Kamra_album

Portret iz taborišča #KAMRA:330709 taborišče 2. svetovna vojna Slika Franca Jerkiča – Radka je iz nacističnega koncentracijskega taborišča Rava Ruskaja na Poljskem. Portretiral ga je njegov sotrpin. Materin bratranec Radko se je rodil 15. septembra 1914 v Dobravljah na Vipavskem. Njegov oče je v prvi svetovni vojni padel v Karpatih, njegova mati Francka (sestra moje pranone) je kmalu po njegovem rojstvu umrla za špansko gripo v tržaškem špitalu. Mali Franc je odraščal v številni družini materinih bratov in sestrá, vzgajala sta ga nono Tone in nona Frančiščka Breščak. Osnovno šolo je obiskoval v svoji rojstni hiši v Dobravljah, kjer so za časa fašizma naselili italijansko šolo. Ko je bil Franc star petnajst let, ga je k sebi v Milano vzela teta Tea Breščak, poročena z zdravnikom Emanuelom Abbattistom, ki je poskrbel, da je Franc končal medicino. Pri Breščakovi družini so se zbirali mnogi slovenski umetniki in razumniki, ki so s svojim delovanjem prispevali k ohranitvi slovenstva med izseljenci v Italiji. Radko je v Milanu zdravil tudi mnoge visoke državne osebnosti (predsednika hrvaškega sabora Blagoja Blaževića in druge). Številnim našim državljanom je pomagal, da so jih sprejeli v milanske bolnišnice in klinike, kjer so jih zdravili znani specialisti. V Milanu je zdravil člane skoraj vseh slovenskih družin. Kot predsednik in aktivist Rdečega križa in zdravnik je pomagal našim taboriščnikom in beguncem pri vračanju domov. Za domače ljudi je imel tudi brezplačno ambulanto. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:3a8d5695-ebf7-4a5b-8dce-af85728a3e4f2024-11-04Kamra_album

Kompas Karla Lebingerja #KAMRA:331193 Pred 20. stoletjem Odlično ohranjen in še danes delujoči kompas znamke Bezard je bil v lasti znanega Litijana, Karla Lebingerja. Kot avstro ogrskega oficirja so ga poslali na soško fronto. Raznesla ga je granata. Njegov purš – sluga, Tekavčev iz Vintarjevca, je bil poleg njega in je bil priča dogodku. Zbral je njegove posmrtne ostanke in jih pokopal. Poskrbel je, da so domov poslali njegove osebne stvari: med njimi tudi kompas. Njegovo ime je zabeleženo na spominski plošči padlim vojakom v 1. svetovni vojni na zunanji steni cerkve sv. Nikolaja v Litiji. Fotografija iz Domoznanske zbirke Knjižnice Litija. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:084b53c2-9751-4c02-aa48-e7b6025adcbf2024-11-04Kamra_album

Pevsko društvo v Košani razvije svojo zastavo, 1907 #KAMRA:332180 Pevsko društvo v Košani, Janko Grad Do 1. svetovne vojne V košanski dolini ima petje dolgoletno tradijo, ki sega celo v zadnja desetletja 19. stoletja.  Močan pečat košanskemu petju je dal nadučitelj Filip Kette, ki je na košanski šoli poučeval do svoje smrti leta 1891.  Nasledil ga je nadučitelj Janko Grad, ki je postavil temelje organiziranega petja, s pevskimi vajami in nastopi.  Pevsko društvo je bilo uradno ustanovljeno leta 1905, ko so sprejeli tudi društvena pravila. Pridružila se jim je tudi tamburaška sekcija.  Leta 1907 so se reorganizrali, sprejeli nova društvena pravila in razvili društveno zastavo. Bil je to za Košano in okolico  velik praznik in nepozaben dan. Sami so pripravili velik pevski nastop, na slovesnot so povabili uniformirano vojaško godbo na pihala z Reke, prišli so predstavniki prosvetnih društev iz okoliških krajev s svojimi prapori in številno ljudstvo, ki je napolnilo trg pred cerkvijo in gostilno Kalužovih. Pred Dolganovo hišo je bila postavljena slavnostna tribuna in ob njej dvoje visokih mlajev. S strehe je vihrala cesarska zastava. Tudi slovenskih zastav ni manjkalo.Društvena zastava je bila velikosti 180 x 120 cm, na prednji strani je bila iz bele svile z veliko liro in uvezenim napisom » Košansko pevsko društvo 1907«, na zadnji strani iz rdeče svile pa sta bili podobi obeh slovanskih svetnikov sv. Ciria in Metoda. Ob otvoritvi je na zastavo obesila trobarven trak njegova kumica Milica Gradova z napisom: »Košanskemu pevskemu društvu, kumica Milica Gradova, 1907«. Vrh zastavinega droga je krasila v ognju pozlačena 30 cm visoka lira.O slavnostnem vzdušju v Košani lepo priča priložena slika, ki je verjetno edina ohranjena z omenjenega dogodka. Za posnetek gre gotovo zahvala Šeberjevemu ateljeju v Postojni. Sliko hrani Janez Cerkvenik v D. Košani. Več v jubilenih edicijah Košanskega pevskega zbora.(vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:2db929fc-4d14-4499-82e5-619280b925b32024-11-04Kamra_album

Cirkus v Ljubljani #KAMRA:331454 Po 2. svetovni vojni Ob koncu programa pa jahanje ponija. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:c017d6c2-6659-48c4-a0da-fe5d5bc2cf3e2024-11-04Kamra_album

Krompir #KAMRA:331144 Po 2. svetovni vojni Na sliki so ob vozičku, polnem krompirja, zbrani Marjan, Ani, Marinka, Janez, Ana in Marija Hauptman. Fotografijo je prispevala gospa Ani Bučar preko Žive Bučar, učenke 6. razreda OŠ Šmartno pri Litiji. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:f2d28fc2-bd15-41e5-bb86-3100774be15a2024-11-04Kamra_album

Tržnica v Piranu #KAMRA:331682 tržnica Piran Po 2. svetovni vojni Na tržnici v Piranu, september 1979. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:741f06e6-3a4c-4435-b9de-0e1439de98532024-11-04Kamra_album

Nostalgija za častitljivo šolo (v Zagorju na Pivki) #KAMRA:332015 nostalgija, šola Po 2. svetovni vojni  Ustanovili so jo že leta 1842. Bila je prva v Pivški kotlini, če izvzamemo Postojno. Nastala je v času kulturno-političnih prizadevanj Miroslava Vilharja (1818–1871), bivajočega na bližnji graščini Kalc.– Kmalu po ustanovitvi jo je vsestransko razgibal učitelj Filip Kete, ki je tu poučeval celo desetletje; v njegovo ljudsko šolo je v letih 1883–1987 hodil tudi sinček, kasnejši pesnik  Dragotin Kette. – Iz leta 1890 so znani prvi statistični podatki – šolo je takrat obiskovalo 169 otrok. Šolski okoliš z vasmi Zagorje, Drskovče, Parje in Tabor je štel 1017 prebivalcev, od tega jih je znalo  brati in pisati že 357. – Na prelomu stoletij so veliko vlagali v šolsko poslopje in urejanje okolic (vrta, drevesnice). Do svetovne vojne se je  razvila iz eno- v tri razrednico. Njen razcvet je zavrl fašizem, do leta 1927 jo je poitalijančil. – Po osvoboditvi so jo obnavljali in obnovili. Oddelki so bili številčni, številčnost je usihala; 1962. je postala podružnica OŠ Pivka. Zaradi načrtovane obnove stavbe so učence premestili v kulturni dom, kjer je šola živela v kombiniranih oddelkih. Za šolsko leto 2015/16 pa je bilo vpisanih premalo, sledila je ukinitev. – Častitljivo šolsko poslopje pa klavrno propada, zob časa mu ne prizanaša. (sf) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:87dc570b-de8f-44ee-9a2b-1bd01527e3842024-11-04Kamra_album

Giardinet #KAMRA:331333 Giardinet pred 1953 Po 2. svetovni vojni Giardinet pred 1953 Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:669afb86-c048-4698-ba3b-22159b0e50102024-11-04Kamra_album

Sv. Martin, Šilentabor #KAMRA:332184 cerkev, grad, tabor Po 2. svetovni vojni Stara razglednica. Na zgornji polovici cerkev sv. Martina, verjetno zgrajena že v 11. ali 12. stoletju – na spodnji poslikave notranjosti  iz sredine 15. stoletja. Cerkev je tega videza od dozidave zvonika in prezidave  v 17. stoletju.  Čepi  na slemenu Taborskega grebena z zgodovinsko značilnimi  imeni najvišjih točk: Gradišče, 791 m, Grmada,  754, Šilentabor, 751 m. Greben je razvodnica med Črnim- in Jadranskim morjem, razločuje pa pivški  svet od brkinskega.Šilentabor je imenitna razgledna točka. Oko seže čez velik del Pivke, do Krpanove Svete trojice in čez razsežne snežniške gozdove  s Snežnikom na vrhu  – in, na zahodni strani,  čez Brkinsko hribovje  z Vremščico in  Nanosom.  Streljaj od Sv. Martina proti severu je bil na cesarjev ukaz »vrh skaline silovite« (M. Vilhar) v drugi polovici 15. stoletja pozidan grad in hkrati velik protiturški tabor (največji na Slovenskem), o čemer pa je ohranjena le še komajkakšna  materialna sled. V njegovem območju živi le še zaselek Šilentabor.  (sf) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:e0ad4262-61db-4890-b24d-300e7bde3cd12024-11-04Kamra_album

Matija Bojanc #KAMRA:330889 Fotografije Vojaki Prva svetovna vojna 1. svetovna vojna Na fotografiji je Matija Bojanc skupaj s fantom iz njegove vasi, ki se je pisal Janc. Bila sta vojaka v prvi svetovni vojni. Matija Bojanc je bil tudi v borbi za severno mejo – Maistrov borec. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a0d06251-de94-4845-b202-cd2f52f7ce482024-11-04Kamra_album

Parna pekarna Cesar v Murski Soboti pred l. 1925 #KAMRA:332078 parne pekarne Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Na fotografiji nastali pred l. 1925 je v belem predpasniku lastnik parne pekarne v Murski Soboti Alojz Cesar. Na oknu sloni njegova žena. Stavba v kateri je delovala pekarna stoji še danes na Lendavski ulici. Fotografija je last Eve Benko, vnukinje peka Cesarja.   Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:bd456feb-2053-408e-822d-a0f11b9e821f2024-11-04Kamra_album

Nova maša Karla Arliča v Vinski gori, 8. 8. 1915 #KAMRA:331476 nove maše cerkvene slovesnosti duhovniki 1. svetovna vojna Duhovnik Karel Arlič je bil rojen leta 1890, umrl je na Dobrni leta 1928. Na fotografiji sta tudi: moj praprastric, takratni župan Vinske Gore Marko Kroflič, v drugi vrsti z desne z brki; in sestrična moje stare mame Marija Kroflič – po domače Arnčekova (1897-1967), zadaj za novomašnikovim očetom. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:14aa0b89-e96c-4a51-9f66-6fc8e657e8042024-11-04Kamra_album

Kranj iz zraka #KAMRA:330731 Kranj aviator letalstvo zgodovina Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Na fotografiji je mesto Kranj, ki ga je leta 1935 med preletom fotografiral ljubiteljski letalec Rudi Štiglic. Lepo se vidi Savski otok, ki je bil še neposeljen, obe reki, Savo in Kokro, Majdičev mlin, gimnazijo, cerkev sv. Kancijana in mnogo stavb, ki jih že dolgo ni več (npr. zapori na mestu, kjer danes stoji hotel Creina). Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ba67481c-4697-4331-9bbe-2d2fdea66f762024-11-04Kamra_album

Pevski odsek prostovoljnega gasilskega društva Brežice #KAMRA:331560 gasilska društva pevski zbori Brežice Po 2. svetovni vojni Fotografija prikazuje pevski odsek Prostovoljnega gasilskega društva Brežice leta 1926. Tretji z leve sedi Franc Čater, znan brežiški pleskar in soboslikar. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:98c46d8e-644c-47c8-86d7-b1c6afdd9a212024-11-04Kamra_album

Mladinsko moštvo Celjskega Kladivarja v Mariboru 11. maja 1952 #KAMRA:332264 nogometaši nogomet NK Kladivar Celje 20. stoletje Čepijo z leve: Polde Čoklič, Ivan Pikl in Marjan Leban ter neznan nogometaš.Stojijo z leve: Rihard Rojnik, Mirko Muršič, neznan nogometaš, Marzidovšek, Vlado Zupanc, Tone Vodeb in Ivan Hribernik.  Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:4ecb6e5e-4f36-43b8-9aca-b9765c51ddff2024-11-04Kamra_album

Maistrovi borci v Velikovcu #KAMRA:331038 boji za severno mejo Maistrovi borci Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Fotografijo je kot dopisnico poslal Maistrov borec Domen Bolha Štefaniji Bolha, ženi Franca Herlaha (1891-1944), prav tako Maistrovega borca. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:8a05a964-d1d4-4694-8c96-0abf299120782024-11-04Kamra_album

Vojaška godba #KAMRA:330809 vojaški rok godba Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Slika je nastala leta 1934 ali 1935 pred kasarno v Nišu, Srbija, kjer je moj nono služil obvezni vojaški rok. To je bila vojaška godba, moj nono je igral na harmoniko. Povedal je, da je bil v tej skupini-orkestru še en Slovenec. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:e39f19bb-f3a7-4f74-90d7-fb30119bb3a62024-11-04Kamra_album

Tartini na trgu v Piranu #KAMRA:331694 Po 2. svetovni vojni Kip Giuseppe Tartinija na Tartinijevem trgu v Piranu. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:b2e9ec43-0040-48a5-ab4c-f9736b0672572024-11-04Kamra_album

PD Ilirska Bistrica gradi Cankarjevo kočo na Sviščakih #KAMRA:332280 Planinci, Sviščaki, Cankarjeva koča, udarniško Po 2. svetovni vojni Leto 1951 je bilo za PD Ilirska Bistrica zelo pomembno. Sklenili so, da bodo v dolini Sviščakov 1242 m, pod Snežnikom obnovili skromno gospodarsko poslopje, ki je edino v tej dolini preživelo vojno vihro. Gozdna uprava je stavbo odstopila planinskemu društvu, za potrebe planinstva.Vrstile so se delovne akcije, čiščenje okolice, prostorov, urejanje sanitarij, beljenje notranjih sten, opremljanje skromne kuhinje, spalnice in gostilniške sobe … Koča je že dobila ime CANKARJEVA KOČA 1242 m POD SNEŽNIKOM. Na sliki oddih po delovni akciji, s harmoniko in petjem. Nekatere udeležence prepoznamo: peta z desne v zadnji vrsti je nova predsednica PD Anica Strle. Na sliki prepoznamo še nekatere člane vodstva društva Milana Šajna (do pasu gol) s soprogo Darinko in sinovoma Zorkom in Tomom, Bogdana Valenčiča in soprogo Mijo (sedita zadnja v drugi vrsti). Med muzikanti je harmonikaš Vrh. V zadnji vrsti je še fotograf Silvester Maraž. Zadaj ruševine nekdanjega italijanskega planinskega doma in za njim vsi trije vrhovi Snežnika.To leto je bilo za društva tudi sicer zelo uspešno. Ob robu doline so poleti organizirali planinski tabor in ob zaključku tabora odkrili skromno kamnito piramido z marmorno ploščo in napisom: V spomin borcem NOB, ki so padli v snežniških gozdovih. 12. 8. 1951, prav na dan, ko je društvo slavilo 44-letnico ustanovitve. To leto so v spomin 10 obletnice OF tudi organizirali prenos štafete s Snežnika in jo na Mašunu predali postojnskim planincem.Vse prevoze pod Snežnik so tedaj opravljali s tovornjaki posameznih podjetij, ki so vožnjo donirala PD. Kako je to izgledalo priča dokument, ki ga hrani domače društvo. Občina je s posebno odločbo odobrila prevoz, seveda pod določenimi pogoji, vozilo z reg. tablico štev. »ta in ta«, motor številka »ta in ta«, šasija številka »ta in ta«, vozilo je moralo biti brezhibno, z ustreznim šoferjem, v rubriki število potnikov pa je zapisano, da je število potnikov NEOMEJENO. Da je bilo to res lahko potrdim iz lastne izkušnje: sam sem bil na enem takih izletov in se vozil s planinci na izlet v natrpanem kamionu. Celo pot sem stal med zasedenimi klopmi na eni sami nogi, za drugo ni bilo prostora. Vsi smo preživeli in bilo nam je lepo. (vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:8dda43d1-226e-41e9-8af5-ad0be7cded492024-11-04Kamra_album

Na smučeh v predvojnih časih #KAMRA:330701 smučanje Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Sedemnajstletni mladenič v smučarski odpravi je moj nono Ivan Gašperčič, v Lokvah nad Novo Gorico. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:5055166f-1f8d-42f7-b433-f24ab0e209c42024-11-04Kamra_album

Skupinica otrok vrtca Anice Černejeve Celje leta 1973 pred spomenikom Karla Destovnika Kajuha #KAMRA:331818 otroci vrtci Celje 20. stoletje Med mladimi nadebudnimi Celjani generacije 1968/69 je tudi “moja malenkost”, stojim drugi z leve. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:a290f630-af1f-4102-8626-71e39e522cca2024-11-04Kamra_album

Le mule al ballo #KAMRA:331686 na plesu Po 2. svetovni vojni Le mule al ballo al “Jadran” de Portorose,1954. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:24251dd1-908c-4eef-b4ee-3df4724259e02024-11-04Kamra_album

Samoupravni časi v Inštitutu za razvoj in raziskave Tomos #KAMRA:330717 samoupravljanje Po 2. svetovni vojni Moja mati Tatjana Malec je bila v Inštitutu za razvoj in raziskave Tomos močno vpeta v samoupravljanje – pripravo splošnih aktov. Na fotografiji razlaga le-te zaposlenim, ob njej sedi sodelavka Dragica Sedmak in piše zapisnik. Pogosto je te naloge opravljala tudi za delovno organizacijo Tomos in njene temeljne organizacije združenega dela. Vsak navedeni pravni subjekt je imel po najmanj šestintrideset samoupravnih splošnih aktov, sistem pa je zahteval hiperprodukcijo samoupravnih aktivnosti vse od priprave do obravnave na komisijah, javne razprave in sprejemanja aktov na organih upravljanja. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:bcbce57f-3164-4188-8a3c-fd9e73d2e43a2024-11-04Kamra_album

Pištola "prednjača - perkusija" #KAMRA:331008 orožje pištole Do 1. svetovne vojne Pištola “prednjača – perkusija”, stara ok. 200 – 250 let, v uporabi tudi še pozneje. Ni bila del oborožitve Avstro-ogrske vojske. Anton Czmyr se je boril na balkanskem bojišču, s katerega je prinesel kar nekaj spominkov. Naslednikom, družini Čmer, je zapustil obsežno zbirko gradiv, poleg fotodokumentarnega gradiva tudi nekaj predmetov kot npr. pištolo, bajonet, osebno uro, ušesne čepe, tobačnico … Ocenitev vrste orožja in datacija: Janez Pavčič. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ff0581da-9924-4488-b56c-17513ea1ebf42024-11-04Kamra_album

Anton Rus #KAMRA:330863 Anton Rus poddesetnik 1915 1. svetovna vojna Anton Rus (1885 – 1973) Pripadnik ljubljanskega planinskega polka*, ki so ga zaradi narodnostne sestave (v njem je bilo več kot 80 % Slovencev) imenovali kar slovenski planinski polk. Gefreiter** Anton Rus je bil mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko leta 1915 in poslan na rusko fronto. Vojskoval se je v Galiciji in na Karpatih. Po izstopu Rusije iz vojne, je bil premeščen na soško fronto, kjer je bil tudi ranjen. Konec vojne je dočakal v Dolomitih. Po koncu vojne je še nekaj časa živel v Avstriji. Potem se je vrnil v Metliko in delal kot pleskar in soboslikar. *znak enote je viden na ovratniku ** poddesetnik Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:329f06aa-d845-4bfb-acfe-c066ee47a8a42024-11-04Kamra_album

Mornarica #KAMRA:331110 Po 2. svetovni vojni Stane Janežič na služenju vojaškega roka pri mornarici v Boki Kotorski. Fotografijo je prispeval Domen Janežič. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:344325cb-2090-4b08-9c30-eba004071b5c2024-11-04Kamra_album

Anton Težak (1897 – 1980) #KAMRA:331608 Prva svetovna vojna 1. svetovna vojna Začetek 1. svetovne vojne ga je doletel med rednim služenjem vojnega roka v Mariboru. O njegovi dejavnosti med vojno ne vemo veliko. Se je pa Anton Težak kasneje pridružil Maistrovim borcem. Sodeloval je tudi v drugi svetovni vojni kot aktivni udeleženec NOB in bil tudi odposlanec na prvem zasedanju SNOS v Kočevju. Razglednico s svojo sliko je odposlal 2. 12. 1915 in naslovil na svojo mamo Marijo Težak. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:aabfbece-4761-43a9-8657-d20dda603a852024-11-04Kamra_album

Pustovanje v mali šoli #KAMRA:331070 pust mala šola Vila Maria Po 2. svetovni vojni Tako smo se otroci iz male šole, ki je tedaj bila v portoroški Vili Maria, našemili za pusta. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:0035b76a-f0c6-44bf-b4a5-b88031cd73352024-11-04Kamra_album

Franc Baša, (1887-1962) v kadetnici v Ljubljani #KAMRA:332035 Franc Baša, kadet, kadetnica prva vojna Franc Baša (1887-1962) v kadetnici v Ljubljani.Enandvajsetletni Franc Baša doma s Topolca pri Ilirski Bistrici je kadrovski rok začel služiti leta 1908 v ljubljanski kadetnici, nekdanji stavbi Pediatrične klinike. Že na samem začetku se je izkazal, o čemer priča vrvica na uniformi, ki označuje odličnega strelca. Piščalka na levem žepu pa, da je poveljujoči desetini vojakov. Čez šest let je začela svetovna vojna. Franc se je bojeval v Galiciji, bil ruski ujetnik, se srečno vrnil domov in že je moral na italijansko fronto. Na srečo je preživel tudi to fronto, se posvetil kmetovanju na domači kmetiji in svoji dvanajst članski družini. On in vsi preživeli vojaki ter primorsko ljudstvo so bili razočarani, saj so naši kraji po vojni pripadli Kraljevini Italiji. (Vojko Čeligoj, 30. 5. 2016) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:b7ed1d12-9667-4a21-b012-ae29285581852024-11-04Kamra_album

Zagorski zvonovi #KAMRA:332033 zagorsi, zvonovi, pesem, napev Po 2. svetovni vojni Zagorski zvonovi so Miroslavu Vilharju (1818–1871) peli iz tega barokiziranega zvonika  cerkve sv. Helene v Zagorju na Pivki. In ne v kakem drugem Zagorju. – Široko, mednarodno znano in še zmeraj živo pesem pripisujemo Vilharju, čeprav ni povsem njegova. V prvi objavi (1867) je pod črto sam pripisal, da gre za staro zagorsko ljudsko pesem, ki ji je on dodal le tretjo kitico. – Izročilo v Zagorju na Pivki pa jo vseeno vztrajno pripisuje Vilharju in pri tem ohranja niz domnev o okoliščinah nastanka, o dnevu, celo uri njenega rojstva, in o imenu dekleta, ki ga je smrt pobrala v rosnih letih, Vilhar pa naj bi jo bil rad videval.  Zagotovo pa je njegov napev. Najbrže  jo prav njena spevnost ohranja živo.  Pojavlja se v več inačicah, tudi njeni zapisi so večkrat šest- in ne trikitični, kot je bila avtorjeva volja. In izvirni naslov Zagorska se je zgubil.  Enako tudi Vilharjevo ime. Vendar  so vse to znamenja ponarodevanja. Dandanes se prepeva tudi v moderniziranih oblikah. Zanimiva je npr. v izvedbi Andreja Šifrerja, vendar bomo na spletu ob njegovi izvedbi zaman iskali Vilharjevo ime. (sf) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:ab1d069c-3c04-42ca-aa96-db9b29694ef52024-11-04Kamra_album

Bratranca in sestrični nekoč in danes #KAMRA:331179 Po 2. svetovni vojni Tale kolaž sem naredil, da se vidi, kako smo bili včasih mladi in lepi, sedaj smo še pa samo lepi. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:5ac6ca07-e93a-4890-9988-7dfa0107051b2024-11-04Kamra_album

Planinsko slavje v Ilirski Bistrici 1982 #KAMRA:332418 Proslava, 75 let PD Ilirska Bistrica Po 2. svetovni vojni Društveno 75 letnico so bistriški planinci svečano in delavno proslavili. V tem letu so v društvene dejavnosti pritegnili kar 1431 članov, od tega 1194 najmlajših in mladincev. To je ilirsko bistriško planinsko društvo uvrstilo med 9 najbolj uspešnih PD v Sloveniji glede na število prebivalcev. Ob koncu leta je bila veličastna proslava z nad 500 udeleženci, člani prijateljskih PD, iz Slovenskega zamejstva in PD iz Hrvaške. Za ta jubilej so izdali dve barvni razglednici Snežnika (avtorjev Hinka Poročnika in Rudija Paškulina). V bogatem programu je bila posebno lepo sprejeta skupina mladih planincev domačega društva, ki je uprizorila prisrčno planinsko igrico pod mentorstvom učiteljice Marije Novak, pela sta tudi pevska zbora OŠ Ilirska Bistrica (Kristina Polh) in moški pevski zbor Dragotin Kette (Dimitrij Grlj).  V imenu Telesno-kulturne skupnosti je posebni spominski trak pripel na društveni prapor njen predsednik Anton Primc.  (112, vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:5d015634-9765-460c-81f5-b7e923d8093d2024-11-04Kamra_album

Planinci med prijatelji v Šumadiji, 1982 #KAMRA:332426 Rajac, pobratimi, Šumadija Po 2. svetovni vojni Na predlog prijateljskega planinskega društva Platak z Reke smo se sredi osemdesetih let tudi ilirsko bistriški planinci pridružili krogu pobratimov PD, po enem iz vsake republike in avtonomne pokrajine. To nam je odprlo vrata v planinski svet naših južnih sosedov nekdanje skupne države. Izkoristili smo priliko in se udeleževali številnih skupnih srečanj, obšli smo mnogo najlepših planinskih vrhov in pridobili številne nove planinske tovariše in prijatelje.V letu, ko je bistriško društvo praznovalo 85 letnico smo na povabilo Slavka Dokića predsednika največjega srbskega PD Pobeda iz Beograda, med 1. in 3. majem 1982, odpotovali v Beograd in od tam z ostalimi udeleženci v Šumadijo na 848 m visoki Rajac. Tu ima beograjsko planinsko društvo lep planinski dom. V dveh dneh smo prehodili valovito Šumadijo po dolgem in počez in spoznali mnoge zgodovinske kraje iz srbske zgodovine. Bili smo navdušeni nad gostoljubljem naših gostiteljev.Na sliki, ilirsko-bistriški planinci z gostitelji na vrhu 848 visokega Rajca sredi Šumadije. (115, vč) Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator

oai:repox.nuk.uni-lj.si:Kamra_album:17e7efbc-e7b4-4aa5-9893-93f340a0e9cf2024-11-04Kamra_album

Sveto obhajilo #KAMRA:331122 Obdobje med 1. in 2. svetovno vojno Obhajilo v Šentvidu pri Stični okoli leta 1935. Fotografijo sta prispevala Marija S. Benedičič in Leopold Lavrih. Slikovno gradivo IMAGE KAMRA Slovenian National E-content Aggregator 1780677383023:Kamra_album:edm:250:2870::